Kantavtor Simone Cristicchi v Rossettiju

TRST > Našim zahodnim sosedom je nemogoče ne zavidati osupljivega števila kakovostnih, intelektualno vznemirljivih glasbenih ustvarjalcev, med katerimi so ob neumrljivih legendah, med katerimi mnoge še kar ustvarjajo, tudi številni mlajši, angažirani, družbenokritični. Mednje sodi tudi Rimljan Simone Cristicchi.

Nase je najprej opozoril z navidezno šaljivo Vorrei cantare come Biagio, v kateri je skozi željo, da bi čimbolj podoben priljubljenemu glasbeniku Biaggiu Antonacciju, izpovedal frustracijo mladega glasbenika, ki išče svoj prostor pod soncem oziroma na odrih. Prvencu Fabrincante di canzoni (2005) je dve leti pozneje sledil uspeh na sanremskem festivalu z vse prej kot lahkotno popevko Ti regalerò una rosa, v kateri “prebira” pismo duševnega bolnika in razgrinja nerazumevanje okolice. Pesem je dobila mesto tudi na plošči Dal altra parte del cancello.

Do danes je izdal še dve plošči, zadnjo leta 2013, naslovljeno Album di famiglia, a skoraj enakovredno se je posvetil tudi pisanju knjig in gledališko-glasbenim predstavam, med katerimi je pri nas odmevala zlasti njegova Magazzino 18, v kateri je skušal povedati zgodbo o povojnih odhodih italijanskega prebivalstva iz Istre in Dalmacije.

S takratno predstavo, ki ga je na valu navdušenja italijanskega občinstva odpeljala vse do Kanade, je nastopil tudi v Piranu, kjer je v pogovoru za naš časopis povedal, da ga zgodbe pokličejo k sebi: “Tako tiste o psihiatričnih bolnišnicah kakor zgodbe o našem vsakdanu. Denimo G8 v Genovi, ki je še ena temna točka naše italijanske zgodovine, kjer so na neki način ukinili ustavo in demokracijo. A vse te zgodbe so del tistega dela človeštva, ki ga imam rad - to so ljudje brez glasu.” Dve leti pozneje je nastopil tudi na koprski postaji festivala Folkest.

Letos je na Sanremskem festivalu predstavil čudovito ljubezensko Abbi cura di me (Skrbi zame), ki je nosilna na istoimenski zbirki uspešnic in turneji, s katero nocoj prihaja v Trst. mpg