31-letni Nicolo Guarrera je v petih letih obhodil svet

Nicolo Guarrera se je v četrtek predstavil v Trstu, kjer je 31. avgusta lani uradno sklenil pohod okoli sveta. V polni veliki dvorani Narodnega doma je bil gost Zadružne kraške banke Trst Gorica, direktorica banke Emanuela Bratos pa je v uvodnem nagovoru poudarila: “Iz njegovega podviga se lahko vsakdo marsikaj nauči.”

Pet let si ni strigel las
in se bril

Nekaj več kot pet let je trajal Nicolojev podvig, 31-letnik je prehodil nekaj več kot 36.000 kilometrov, korakov je bilo približno 47 milijonov. Med pešačenjem okoli sveta je obrabil 24 parov čevljev, pet let se ni ne strigel ne bril, brado si je spletal v dolgo kito.

Denar za podvig je prihranil z dveletnim delom v tovarni čokolade, kjer je skrbel za marketinške kampanje in oglaševanje. Med potjo pa so mu prav prišle tudi denarne donacije znancev in podpornikov. Tudi opremo - pohodniške čevlje, šotor, spalno vrečo in spalno podlogo ter komplet za kuhanje - so mu podarili razni sponzorji.

Kaj pa je pohodnika, doma iz Vicenze, spodbudilo, da se je leta 2020 odpravil na tako dolg sprehod? “Leta 2018 sem magistriral in še sam nisem vedel, kaj naj bi z življenjem. Primerjal sem ga z umetnino, spraševal sem se, ali bi bil za ogled take slike pripravljen plačati vstopnico v muzej. Ugotovil sem, da ne,” je Pieroad povzel svoje razmišljanje pred odhodom.

Sledile so dolge, zelo dolge priprave, Nicolò je prebral ogromno knjig, študiral je zemljevide, ure in ure preživel pred računalnikom in iskal navodila za pridobitev vseh vizumov in dovoljenj. Ko je imel vse pripravljeno za odhod, je prišel koronavirus. Pandemija je bila prva ovira, ki jo je bilo treba premagati. Čakanje na odhod se je zaključilo 20. avgusta 2020, ko je Pieroad krenil na pot.

Nicolo Guarrera med predavanjem v Narodnem domu

Foto: Fotodamj@n

V puščavi planiral
dan za dnem

Pohodnik je prečil Francijo in Španijo, kjer se je vkrcal na katamaran čez Atlantik do Paname in Ekvadorja. Tam se je napotil proti Čilu. Tik pred tem, da bi odpotoval v Avstralijo, so mu zavrnili vizum za to državo, zaradi česar je moral potovanje podaljšati za kar deset mesecev, med katerimi se je potepal po skrajnem jugu ameriške celine. Sledila je Avstralija, kjer je šest mesecev hodil po puščavi. Takrat je bilo zanj najpomembneje načrtovanje vsakega dneva posebej: “Po nekaj dneh hoje sredi niča sem doumel, da moram prenehati razmišljati o cilju. Pa sem se začel boriti dan za dnem, osredotočil sem se na en košček naenkrat.” Potem je Nicolò odplul do Indije, jo obhodil, se vkrcal na ladjo za Oman, nato pa se po Arabskem polotoku napotil proti Iranu. Zadnji del na poti do moa je prehodil Azerbajdžan, Gruzijo, Turčijo in Balkan.

Nicoloja je na poti spremljal Ezio, voziček, v katerega je spravil vse nujno za preživetje, tudi živež. Za zajtrk je jedel ovsene kosmiče s kakavom in mlekom v prahu: “Ko se mi ni dalo, jih nisem niti zalil z vodo. Suhe sem jih zmazal.” Sicer pa je živel od riža, testenin in stročnic. Pohodnik si je velkrat skuhal dva obroka, enega je pojedel takoj, drugega pa hladnega dan kasneje.

Težkih trenutkov je bilo na poti veliko. Hudo je bilo sredi Atlantika, ko je na jadrnici tri dni obtičal v brezvetrju, v Indiji pa ga je ugriznil pes, pomoč pa je moral poiskati v bolnišnici: “Na bolniški postelji v ambulanti je ležal kup rabljenih igel. Medicinsko sestro sem prosil, naj jih umakne in zamenja papirnato prevleko, ki je bila polna strjene krvi.”

Sicer pa so Pieroadu najbolj ostali v spominu kraji in ljudje: očarljiva narava, ki jo je občudoval v Čilu, je nanj naredila prav poseben vtis. Tudi ljudje, ki jih je srečal, so mu ostali posebej v srcu. Najlepši so mu bili enostavni trenutki: ob ognju, skodelici kave ali kozarcu vročega čaja na domu gostoljubnih Irancev. •