V Divači je tistega poletnega dne ugasnilo 31 življenj

“Bil sem v pisarni. Spominjam se nekakšnega grmenja. Vlak, ki sem ga videl skozi okno pisarne, se je premaknil, žice pa so cingljale in se dotikale ena druge. Oddajale so zvok, pri katerem se še danes naježim. Vedel sem, da je nekaj hudo narobe. Stopil sem ven in v smeri proti mostu videl vse zakajeno, pravo meglo,” se trenutkov po 6. uri in 7 minut zjutraj spominja Marjan Masič, ki je bil prometnik na postaji v Divači. Nedolgo pred tem se je vrnil s služenja vojaškega roka v Prištini in zaključeval je prvo nočno izmeno. “Vedel sem, da je bil signal pred postajo v Divači rdeč in prepričan sem bil, da je tovorni vlak tam ustavil. Sodelavec, ki je tekel pogledat, kaj se je zgodilo, je rekel, da je nekaj počilo, a da ni lokomotive. Nikjer ni bilo nobene logike. Lokomotiva se je zarila v vagon, ga preklala in bila skrita za njim. Ti prvi trenutki so se zelo vlekli, čeprav so trajali mogoče minuto ali dve, takoj nato smo poklicali policijo in začeli reševati. Se pa tega večkrat spominjam in podoživljam dogajanje,” opisuje Masič, ki je še vedno zaposlen na Slovenskih železnicah kot projektni vodja na področju mednarodnih zadev in vodja podružnice tovornega prometa za Hrvaško na Reki.