Od praznih pip do namakanja trt

Danes si ne znamo več predstavljati, kako je živeti z omejeno količino vode, ki pride, kadar pride. A na Krasu, kjer na površju ni nobene reke ali potoka, je bilo to vsakdanja stvarnost še pred dobrimi tremi desetletji: “Mi smo stanovali v četrtem nadstropju v bloku pod bolnišnico v Sežani. Včasih smo bili brez vode po ves teden. Nismo se mogli ne umivati ne prati. Ko so jo spustili, so jo dobili samo v nižjih nadstropjih, mi v višjih pa ne. Hudo je bilo. Morali smo si pomagati in si jo deliti. Najhuje je bilo za tiste, ki smo imeli majhne otroke. Takrat ni bilo pampersov, vse plenice smo morali prati, pa ni bilo s čim. Mi smo hodili po vodo v Dane, kjer so imeli svoj vodovod. Vsak si je pomagal, kot je vedel in znal. Ko smo odprli toplo vodo, je večkrat namesto vode priteklo blato. Tudi v banji je bilo veliko usedlin,” se spominja Jelica Grmek iz Sežane.

Težave so imela tudi podjetja: “V Sežani so imeli probleme zaradi vode vsi hoteli, poleti je je že v drugem nadstropju pogosto zmanjkalo. Za kuhinjo smo imeli rezervno vodo v cisterni, ki smo jo črpali s črpalko,“ pravi Stanislav Furlan, od leta 1980 zaposlen v podjetju, ki je upravljalo sežanske hotele. Ciril Sigulin, nekdanji direktor Marmorja, pa: “V lipiški kamnolom smo vozili vodo s cisternami. Imeli smo pogodbo z gasilci in svoje bazene za tehnološko vodo. Na srečo se ta voda obrača, zato nismo bili prav velik porabnik čiste vode.”

“Padla je odločitev: pa poglejmo, ali je pod Krasom dovolj pitne vode, prevrtajmo ga od Štorij do Brestovice!”