“Mesto je zgradila mularija”
Mesto, ki ga začnejo graditi, ko se vsi, od kmeta do politika, navdušeno oprimejo misli o nečem, kar bo sijalo čez mejo, ki mu temelje s krampi in lopatami postavi goloroka mularija, mesto, ki že ves čas živi z izkušnjo meje, ne more biti povsem običajno. Nova Gorica je pred 70 leti nastala natanko tako.
Uveljavitev Pariške mirovne pogodbe 15. septembra 1947, po kateri je Gorica ostala v Italiji, je bila za Slovence veliko razočaranje. A brez tega, ironično, ne bi nastala Nova Gorica, mesto, ki je bilo politični, urbanistični in arhitekturni eksperiment, a je hkrati zraslo iz izrazite potrebe zagotoviti prebivalstvu osnovno oskrbo. In ne bi bilo najmlajšega slovenskega mesta, ki je zraslo praktično iz ničesar.
Zaradi zgodovinskih okoliščin je bilo dogajanje večplastno, pritrjuje zgodovinar Branko Marušič. “Celotno uveljavljanje nove meje med Italijo in Jugoslavijo je bilo politično dejanje. Političnost nastajanja Nove Gorice pa ima vendar več vsebin. V prvi vrsti je bilo reševanje stiske tistega dela mestnega zaledja, ki je izgubil svoje družbeno središče. Potem velja posebej podčrtati nekako genetsko komponento kot sestavino slovenskega nacionalnega gibanja (Gorica je slovenska, brez Slovencev Gorice ni!), ki se je nato povezala s slovenskim dogajanjem po drugi svetovni vojni, ko je bilo treba enostranski sodbi odgovoriti, da je nekak poraz (odpoved Gorici) pomenil pravzaprav zmago (izgradnja Nove Gorice), zlasti nove družbe, ki se je ustvarjala na jugoslovanski meji,” poudarja Marušič.
Prvotna idejna zasnova mesta Nova Gorica je bila delo arhitekta Edvarda Ravnikarja, ki si je zamislil sredozemsko, vrtno mesto, ki naj bi se razvijalo ob magistrali z najpomembnejšimi mestnimi zgradbami, vzdolž nje s stanovanjskimi bloki, tudi z javnim programom v pritličju in zelenimi površinami in parki v okolici.
“Bili smo reveži”
Tudi pričevanje Solkanke Ervine Leban kaže, kaj je za ljudi pomenila izguba Gorice. “Takrat smo bili reveži, bilo je res hudo. Tudi v trgovini se ni ničesar dobilo: niti šivanke in sukanca. Mama je delala v tovarni v Italiji, a je ostala brez dela, ko so zaprli mejo. Ona in podobne ženske so hodile k Soči in v kotličkih nosile pesek na glavno cesto na vzpenjačo. Šteli so, koliko kotličkov so prinesle, da so nekaj malega zaslužile.”
V teh okoliščinah je padla odločitev o gradnji novega mesta tik na meji, neposredno ob Gorici. In so prišli brigadirji na solkansko polje, kjer razen nekaj hiš, železniške postaje in remize, frnaže in ceste do nekdanjega pokopališča ni bilo ničesar. Zavoljo njih so bili Novi Gorici v zibko položeni mladost, zanos in ponos. Približno 5200 jih je prišlo iz vse Jugoslavije, glavnina pa iz Slovenije, ki so 3. decembra 1947 začeli pripravljati teren za gradnjo. Večinoma najstniki so s krampi, lopatami in samokolnicami, v blatu, znoju, a tudi s pesmijo na ustih, leto dni postavljali temelje mesta. To je začelo rasti s cesto čez Pristavo, predorom Panovec, osrednjo magistralo, ruskimi bloki, mestno hišo, tovarno Meblo ... “Nova Gorica je rasla in ponosni smo bili na delo svojih rok, ki so iz ničesar gradile mesto. Verjeli smo v napredek in polni smo bili optimizma,” se brigadirskih dni spominja igralec Sergej Ferrari.
Gradbena mehanizacija? Kje pa, vse je šlo na roke!
Kolikor je bilo brigadirjev, toliko je zgodb. Vse govorijo o težkih razmerah, o trdem delu, a hkrati o ponosu, da gradijo novo mesto in prihodnost. “Prihod naše brigade v bivšo opekarno, ki so ji domačini pravili 'frnaža', kjer je bil sedež delovne akcije, je bil veličasten! Brigadirji iz drugih krajev, ki so v Gorico prišli pred nami in so pripravili vse potrebno za našo namestitev, so nas bučno pozdravili,” se spominja Oskar Jogan. “Ne spomnim se, da bi na gradbiščih, kjer smo delali mi, imeli kakšen stroj za zemeljska dela ali kamion. Vse je bilo treba opraviti ročno in vse materiale prepeljati s samokolnicami. Včasih so bile razmere za delo obupno težke, vendar se nad tem nikoli ni nihče pritoževal!” In znali so se poveseliti, saj so bile v naselju organizirane razne kulturne dejavnosti, najpogosteje pevske in plesne. “Bili smo srečni in smo res verjeli, da lahko nekaj naredimo,” pove upokojena profesorica Milena Stepančič, takrat 16-letna brigadirka.
Ko so bila po letu dni pripravljalna dela zaključena, so delo od brigadirjev prevzele takratne profesionalne gradbene organizacije. In mesto je začelo rasti. Kar je, tudi z današnje perspektive, ogromen podvig, saj se gradnje novih mest še danes po vsem svetu lotevajo zelo poredko. “Zgradili naj bi nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj, kar bi sijalo prek meje, je bilo rečeno. Vsi, od kmeta do najvišjih političnih mest, smo se te misli navdušeno oprijeli. Moderni urbanizem je tako za nas postal tudi orožje v nacionalnem in političnem boju,” se je leta 1984 začetkov gradnje spominjal arhitekt Edvard Ravnikar, avtor idejne zasnove mesta.
Uresničil se je le majhen del tega, kar si je zamislil, saj zanos in ponos nista bila dovolj. Potrebni so bili tudi dinarji, ti pa so po nekaj letih začeli kapljati vedno bolj poredko, nato pa sploh ne več. “S časom se je ohladilo priključitveno navdušenje ali, povedano drugače, zmanjševale so se finančne dotacije Republike Slovenije, še prej pa zvezne države,” pojasni Branko Marušič. Nova Gorica je bila prepuščena sama sebi oziroma lokalnim prebivalcem, oblastem, gospodarstvu, načrtovalcem. Kar je zaznamovalo tudi samo arhitekturo mesta. Ob Kidričevi razen mestne hiše niso zrasle impozantne javne stavbe, saj za to ni bilo denarja.
Najprej frnaža, potem Delpinova
Razen ob kulturnih in zabavnih dogodkih, ko je oživela mestna hiša oziroma Okrajni ljudski odbor, je bila središče javnega življenja sprva frnaža, nekdanja opekarna še iz časa, ko mesta še ni bilo, ki je bila tudi prvi nakupovalni center, saj je bilo tam moč kupiti vse, od jestvin do tehničnih pripomočkov, pomalicati, se ostriči, popraviti čevlje, ukrojiti obleko ... V začetku petdesetih pa je središče javnega dogajanja postala bližnja Delpinova ulica, kjer so najprej ljudje množično drli v slaščičarno. “Ob nedeljah je bila taka gneča, da je bila pred vrati vrsta za prostor pri mizi,” se spominja Tomaž Vuga. Ko so čez cesto zgradili še Hotel Park s kavarno in restavracijo, se je vedelo, kje se v novem mestu dogaja. Kmalu se je začel pisati še pestrejši del zgodbe: kavarna, ki je v zadnjem delu imela znamenito kvartopirsko sobo, se je spremenila v nočni klub, v katerem so plesalke zabavale goste do jutranjih ur, znameniti bar je delal s polno paro, prihajali so poslovneži, ki so bili na obisku v Novi Gorici, in Italijani.
Sočasno z rastjo mesta so rasli tudi Novogoričani. Bolj ali manj vsi prišleki, ki so se priseljevali od vsepovsod, so s seboj prinašali vsak svoje navade, način življenja, nastajal je talilni lonec, oblikovala se je samosvoja “goriška” identiteta. Da, goriška, kajti prebivalci Nove Gorice sebi nikoli ne pravijo Novogoričani, tako jih imenujejo drugi, pač pa se vedno imenujejo - Goričani. Ker je mesto sprva ponujalo malo, je bilo treba vse postaviti na novo, marsikaj, od igrišč do družabnih in športnih prostorov, se je gradilo udarniško ali z izdatnim prostovoljnim delom prebivalcev, kar jih je nedvomno izjemno povezalo. “Poznali smo vse družine, še danes bi jih znal našteti. Otroci po šoli nismo imeli drugih obveznosti, le čas za igro. Za nas je bilo zanimivo, povsod se je kopalo, gradbišča so bila naša igrišča, gradbene jame so bila ob deževju jezera. Naredili smo splave iz tramov in se po njih vozili, v Kornu smo se kopali, kot poligon smo uporabljali tudi frnažo,” se spominja Ilko Vidic, eden prvih rojenih v Novi Gorici, ki mu je iz otroških let najbolj v spominu ostalo - blato. “Bilo je eno samo blato. Kamor si stopil, se je kopalo, rilo, cest ni bilo. Najbolj smo sovražili čistiti blato s čevljev, to smo morali neprestano delati, zato smo bili najbolj srečni poleti, ko smo hodili bosi. No, tisti iz bolje stoječih družin so imeli sandale,” se nasmehne.
Delavec je bil prvi sosed direktorja
Talilni lonec so bili sprva tudi znameniti ruski bloki, kjer je živela zanimiva druščina ljudi - od priseljenih meščanov do kmetov, ki so prišli iz okolice, delavci so bili sosedje direktorjev. “Nekateri so imeli kokoši, celo prašiče na balkonih,” pove Tomaž Vuga. “V ruskih blokih je bila v kleti mesnica, v drugem bloku vrtec. V našem bloku je bila odvetniška pisarna,” se spominja Aleksandra Plesničar in doda: “Takrat so se otroci rojevali tudi doma. Vsi smo se med seboj poznali.”
Ob gradnji Nove Gorice so se dogajale tudi nekoliko bolj morbidne zgodbe. Tam, kjer je danes središče mesta, je namreč bilo nekdaj goriško pokopališče. “Ko so kopali za cesto v centru, so odkrili tudi en grob - krsto. Ker je bila ilovica, je bilo vse ohranjeno. V krsti je bil oficir, konjenik, ker je imel ostroge. Vsi smo stali zraven in gledali. Nekdo je rekel, da so ostroge zlate. Očitno je šel nekdo poklicat oblastnike. V pol ure so prišli moški v avtu, v dolgih plaščih, kot v filmu. Odgnali so ljudi in naložili krsto z zlatimi ostrogami v avto,” je povedal Vladimir Lipičar.
Vse se je postavljalo na novo. Na začetku je bila osnovna šola na Grčni, v začetku šestdesetih pa so odprli OŠ Milojke Štrukelj in gimnazijo. “Za gimnazijo je bilo hudo sito. Če si bil fant, si večinoma šel na EGŠ, kjer si se izučil za kovinarja, električarja, lesarja, trgovska šola pa je bila večinoma za punce. Če nisi naredil osnovne šole, pa si imel na voljo Meblo, Iskro, Vozila in podobno,” se spomni Vidic. Postavljali so temelje zdravstva, kjer sta pionirsko vlogo odigrala tudi zakonca Vidojka Majcen Vuga in Miroslav Vuga. In glede na to, da so Novo Gorico zasnovali tudi kot industrijski kraj, so rasle fabrike. Od Mebla, ki je postalo sinonim za kakovostno pohištvo in luči ter jogije, preko gradbenega velikana SGP Gorica do Ideala, kjer so šivali tako kakovostne in napredne kroje, “dvajset let pred časom,” kot se je izrazila nekdanja delavka Jožica Strgar, da se je “iz aviona videlo”, kje je bila obleka narejena.
Tito ni imel svoje ulice ali trga
Tudi zaradi razmaha industrije in priseljevanja so od konca šestdesetih in nato čez sedemdeseta in v osemdesetih letih zgradili dve največji soseski - Cankarjevo ulico in Ulico Gradnikove brigade. Kot je pojasnil avtor Tomaž Vuga, so pri Cankarjevi ulici upoštevali Ravnikarjevo idejo, ki je bloke zasnoval kot skupnost stanovalcev, ki živijo v prijetnem zelenem okolju. Po 40 letih zdaj tako imenovano Cankarjevo naselje, ki združuje soseski omenjenih ulic, “sanirajo”. Pri tem sodeluje tudi Vuga. “Naselje želimo preoblikovati v osem do deset tako imenovanih urbanih vasi, kar je sodoben urbanistični koncept. Torej v enote znotraj mestne strukture, v katerih je toliko ljudi, kolikor jih je v vaseh sposobnih živeti skupaj in poznati drug drugega. Za to imamo v prvi urbanistični zasnovi vsa izhodišča in upam, da bo uspelo.”
Čeprav je nastala takoj po vojni, je zanimivost, da v Novi Gorici ni ulice ali trga, poimenovane po Titu. Pa čeprav so ulice tu imeli Lenin, Karl Marx, Nikola Tesla ... Titu sta jo “speljala” Kidrič in Kardelj, po katerih se imenujeta magistrala in travnik pred mestno hišo, nato preprosto ni bilo več dovolj ugledne lokacije, ki bi nosila ime po maršalu. Zato pa ta zviška gleda na mesto s Sabotina ... Je pa Nova Gorica eno redkih mest, ki ima osrednji trg, poimenovan po pisatelju. V tem primeru Francetu Bevku. A čeprav mesta brez žuljev brigadirjev ne bi bilo, ni po njih imenovana niti ena ulica ali trg, opozarjajo mnogi. In niti primernega spomenika nimajo, je prepričana Milena Stepančič: “Kot da nas je sram tega, da je mularija zgradila mesto. Otroci, v bistvu. A je še kje kakšno tako mesto, da bi ga zgradili otroci?” Edino obeležje ostaja skulptura Zmaga Posege, odrinjena za mestno hišo ...
In kam naprej?
Nova Gorica, ki se je skozi svojo zgodovino iz industrijskega mesta prelevila v igralniško in storitveno, vmes postalo še univerzitetno, ves čas pa je bilo tudi obmejno, z vsemi (ne)izkoriščenimi priložnostmi, ki jih to prinaša, je zdaj na razpotju in tehta, kam in kako naprej. Krepitev turizma, visoke tehnologije, kulture, visokošolskega izobraževanja in tesnejše povezovanje čez mejo oziroma krepitev somestja s sosednjo Gorico se zdijo “naravne” poti. Velikopoteznih začetnih načrtov o “sijanju čez mejo” v 70 letih ni uresničila. Deloma ker je včasih zmanjkalo ambicioznosti, a deloma tudi zavoljo olajševalnih okoliščin: od tega, da se je ves čas morala naslanjati bolj ali manj nase, do tega, da je delila usodo ekonomskih in političnih razmer v državi, Jugoslaviji in nato Sloveniji, z vsemi vzponi in padci. “Mislim, da je Nova Gorica uresničila pričakovanja. Do danes je ohranila vse prvine in naloge, ki so bile botre ob njenem nastajanju. Še tako kritičen pogled na sedem desetletij ne more omajati zadovoljstva in iskrenega ponosa vseh, ki v mestu ali z njim živimo,” meni zgodovinar Branko Marušič.