Goriška odrska in besedna umetnost na enem mestu
Slovensko narodno gledališče (SNG) Nova Gorica in Goriška knjižnica Franceta Bevka sta osrednja hrama kulture v mestu. Ansambel Primorskega gramskega gledališča je novo stavbo dobil maja leta 1994, vsi oddelki knjižnice pa so se pod eno streho znašli na kulturni praznik leta 2000. Obe arhitekturni mojstrovini je zasnoval Vojteh Ravnikar.
Da je mesto nujno potrebovalo novo gledališče in knjižnico, so se zavedali mnogi, to zavedanje pa je segalo še v čas pred osamosvojitvijo Slovenije.
Za ohranitev profesionalnega ansambla
“Novo gledališče smo začeli načrtovati že leta 1986,” se spominja Sergij Peljhan, ki je bil tedaj izvoljen za predsednika Kulturne skupnosti Slovenije, znotraj katere so med drugim načrtovali tudi kulturne ustanove po državi. “Konec leta 1989 smo že realizirali načrt in začeli z gradnjo, slavnostna otvoritev pa je bila maja leta 1994,” dodaja. Tedaj je gledališče vodil Tomica Dumančić, župan Nove Gorice pa je bil Tomaž Marušič.
Nova pridobitev je veliko pripomogla k ohranitvi profesionalnega novogoriškega igralskega ansambla, ki je že tedaj dosegal zavidljive uspehe, prispevala pa je tudi k nadaljnjemu razvoju. Leta 2004 je gledališče dobilo status institucije nacionalnega pomena, ki jo v celoti finančno podpira država, in spremenilo ime v Slovensko narodno gledališče Nova Gorica. Leta 2011 pa je gledališče dobilo pomembno in težko pričakovano pridobitev v obliki nove male dvorane, ki omogoča uprizarjanje manjših in komornih predstav. “Kar 90 odstotkov denarja je prispevala država, preostanek pa, predvsem v obliki zemljišča, občina. To je bila edina kulturna ustanova, ki pri realizaciji ni presegla načrtovanega končnega zneska,” še poudarja Peljhan. “Naše gledališče velja za edino novo gledališko stavbo v Sloveniji, zgrajeno po drugi svetovni vojni. Vsa ostala domovanja slovenskih gledališč so namreč v starejših stavbah,” pa razloži dramaturginja Martina Mrhar.
Investicijskega denarja ni primanjkovalo
“Prostorski plan je bil sprejet že leta 1990, zato težav z umestitvijo novih kulturnih pridobitev v mestu ni bilo. To sta bila na državnem nivoju zelo velika projekta, v tistem času pa investicijskega denarja ni primanjkovalo,” dodaja nekdanji župan Mestne občine Nova Gorica Črtomir Špacapan.
Ko je leta 1992 Sergij Peljhan postal kulturni minister, pa sta z Matjažem Kmeclom ugotavljala, katere knjižnice v Sloveniji so najbolj potrebne obnove. “Najslabše pogoje med regionalnimi knjižnicami pri nas je imela prav novogoriška knjižnica, ki je imela oddelke posejane na različnih koncih mesta. Poleg tega je tedaj sofinanciranje pri gradnji obljubila tudi občina, zato smo se odločili, da najprej - pred Kranjem in Mursko Soboto - novo knjižnico zgradimo v Novi Gorici,” poudarja Sergij Peljhan. “Velika zasluga za to, da imamo danes v mestu knjižnico v taki obliki, gre v dojemanju funkcionalnosti arhitekta Ravnikarja. Po mojih navodilih je tudi s pomočjo ideje po danskem zgledu našel ustrezne rešitve, ki danes - tudi z obliko odprte knjige - odlikujejo Goriško knjižnico,” sklene Rajko Slokar, ki je bil na čelu knjižnice od leta 1988 do konca leta 2000. Knjižnico so slavnostno odprli 8. februarja 2000, prvi vpis v spominsko knjigo pa je prispeval tedanji predsednik vlade Janez Drnovšek.
