Najstarejša stanovalka izolskega doma upokojencev Anastazija Može je praznovala 103. rojstni dan

V izolskem domu upokojencev je bilo danes slovesno, kot se za praznovanje visokega življenjskega jubileja tudi spodobi. Njihova najstarejša stanovalka Anastazija Može, ki jo vsi kličejo kar Anica, je praznovala 103. rojstni dan, zato so ji pripravili pravo fešto.



Župan Milan Bogatič je slavljenki zaželel, da bi ji zdravje še tako 
dolgo služilo, da bi se z ostalimi sostanovalci lahko preselila v nov 
dom upokojencev, ki ga občina namerava graditi v Livadah. Foto: Tomaž Primožič/FPA
Župan Milan Bogatič je slavljenki zaželel, da bi ji zdravje še tako dolgo služilo, da bi se z ostalimi sostanovalci lahko preselila v nov dom upokojencev, ki ga občina namerava graditi v Livadah. Foto: Tomaž Primožič/FPA

IZOLA > Ob napovedani uri je bilo že vse nared za slovesen sprejem slavljenke. Na vrtu doma upokojencev se je zbralo veliko njenih sostanovalcev in sorodnikov, tam je bila direktorica doma Romina Zajc z osebjem, prišel je izolski župan Milan Bogatič, pa člani Moškega pevskega zbora Delfin iz Izole z zborovodkinjo Majo Cetin, prostovoljka Bibiana Krašna ... Le Anastazije Može ni bilo od nikoder. “Kot prava nevesta se pusti čakati,” je zbrane nasmejala delovna terapevtka Barbara Guzič, ki je povezovala slovesnost. In ko je slavljenka naposled le prišla, v spremstvu svojih dveh sinov, se je razlegel spontan aplavz, ki ga je 103-letnica hvaležno sprejela.

V Rimu se je učila šivati

Gospa Anica je bila šivilja, vedno je bila rada lepo oblečena. Tudi za to priložnost se je želela še posebej lepo urediti; za frizuro, makeup in manikuro so z veseljem poskrbele dijakinje Srednje zdravstvene šole Izola, smer kozmetični tehnik, ki tudi sicer rade priskočijo na pomoč v izolski dom. Kljub visoki starosti Anici zdravje še odlično služi. Tudi um je še zelo bister, le sliši bolj slabo. “No, ampak nekaj pa mora biti 'narobe' pri 103 letih, vsaj sluh ji nagaja, če je že sicer v taki formi,” je slavljenko pohvalila Guzičeva, ki se jo je gospa Anica zelo razveselila. Ni iz trte izvita trditev, da se med stanovalci izolskega doma in osebjem spletejo prijateljske vezi.

Anastazija Može

103-letnica

“V svojem življenju sem sešila veliko zanimivih oblačil, če bi imela razstavo, bi bilo kaj videti.”

Anastazija Može je v svojem življenju doživela in preživela mnoge zgodovinske dogodke, tehnološke preboje in tudi razne družbene spremembe. “Predstavljajmo si, koliko se je svet spremenil od njenega rojstva do danes. Ampak Anica je lahko zgled vsem nam, kako premagovati težave in kako ceniti male radosti vsakdana,” je poudarila Barbara Guzič.

Anastazija Može se je rodila leta 1921 na Goriškem. Oče Andrej Vidič se je v vasico Globno pri Desklah preselil leta 1916, ko je prišel iz begunstva. Oče in mati sta se spoznala, ko je oče delal na bohinjski železnici; mati je bila doma iz vasi Koritnica v Baški grapi. Očeta so nato službeno poslali v Altopasso v Italijo, kjer je Anica kot šestletna deklica prebolela tifus. Ker se je oče ponesrečil, je moral v Firence na zdravljenje. Iz Italije se je družina (Anici sta tedaj družbo delala še dva brata) v domači kraj vrnila leta 1929 - tam sta se rodili še obe sestri. Leta 1935 je šla Anica služiti v Rim, kjer se je naučila šivati, leta 1942 pa se je vrnila domov. V času druge svetovne vojne bi že skoraj okusila okove taborišča v Auschwitzu, vendar jo je prijazna roka mladega vojaka pustila doma.

Delala je v tovarni Anhovo, kjer je spoznala soproga Vilija Možeta, ki pa so ga zaradi spornih dokumentov poslali v ujetništvo v Indijo, kjer je odslužil šest let zapora. Leta 1947, ko se je iz ujetništva vrnil, sta se poročila, a je temu srečnemu trenutku sledila tudi očetova smrt, zaradi česar je mama ostala sama z otroki - bili so težki časi zaznamovani z žalostjo in pomanjkanjem.

Ni želela biti zgolj navadna šivilja

Po vojni je Anica v stari Gorici opravila tudi šiviljski in kreatorski izpit. “Vedno sem upala, da bom lahko postala kaj več kot zgolj navadna šivilja, a časi so bili takrat drugačni, kaj takega žal ni bilo mogoče,” obžaluje. Ji pa to ni vzelo volje do ustvarjanja. “V svojem življenju sem sešila veliko zanimivih oblačil, če bi imela razstavo, bi bilo kaj videti,” ponosno pove Anica, ki je do poroke celo imela svojo obrt. Aničin mož se je kasneje zaposlil v tovarni Delamaris v Izoli, kamor sta se preselila in si ustvarila družino. V vlogi gospodinje in šivilje se je prebila skozi vse življenjske dogodke in ostala čila in zdrava vse do danes. Čeprav ji je Rim kot veliko in turistično mesto ostalo v lepem spominu, pa pravi, da “nikoli ne bi zamenjala Izole za Rim”.

In kakšen je Aničin recept za tako visoko starost? Dobra volja, zdrav način življenja, mirni živčki, zvrhan koš potrpljenja, požrtvovalnosti in predvsem ljubezen in sreča, pravi 103-letnica.


Najbolj brano