Krajinski park Dragonja: Vsi bi ga imeli, a ne najdejo poti do njega
Istra
05. 10. 2011, 07.38
Ustanovitev krajinskega parka (KP) Dragonja zamuja že leto dni. Zaradi dolgotrajnih postopkov pa parka ne bomo dočakali še vsaj dve leti. A še pred tem se bosta država in koprska (ter piranska) občina morali sporazumeti o tem, kdo bo storil prvi korak. Trenutno čakata druga na drugo.
Država in občine soglašajo, da si dolina Dragonje zasluži zaščito v obliki krajinskega parka, a se ne uspejo dogovoriti, kdo ga bo ustanovil Foto: Lkf
DRAGONJA> Potem ko smo minuli petek v prilogi 7. val (ob zapisu z delavnice, s katero je zavod Eko Humanitatis osvežil pobudo za ustanovitev KP Dragonja) poročali, da okoljsko ministrstvo zaradi krčenja državne malhe računa na pobudo za ustanovitev KP Dragonja z lokalne ravni, so nam svoj razmislek o tem posredovali tudi s koprske občine (v njenem območju namreč leži večji del ozemlja predvidenega KP).
Iz Občine Piran sporočajo, da podpirajo aktivnosti za ustanovitev KP Dragonja, “vendar bi morebitna ustanovitev morala biti tudi odraz interesa ljudi, ki tukaj živijo in delajo. KP ne bi smel predstavljati ovire za nadaljnji razvoj. Podpreti je treba tak pristop, ki bo zainteresirano javnost vsestransko informiral, prisluhnil predlogom, da bo prebivalstvo začutilo in doživelo priložnosti”.
V Kopru zaman čakajo na odziv
Pravijo, da so državo že večkrat opozorili na problematiko zavarovanja tega dragocenega prostora. Okoljsko ministrstvo so vprašali, kakšne načrte ima s predvidenim KP Dragonja in s samo reko Dragonjo, ter jih prosili, naj jim napišejo smernice za nadaljnje delo.
Na lokalni ravni je bila reka Dragonja s pritoki zavarovana z občinskim odlokom do leta 2006. Leta 2005 pa je okoljsko ministrstvo izdalo Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot, s tem Dragonjo razglasilo za naravno vrednoto državnega pomena in tako prevzelo odgovornost.
Prav zato v Mestni občini Koper (MOK) menijo, da bi nosilec projekta ustanovitve KP Dragonja morala biti država, občini (poleg koprske tudi piranska) pa bi “morali pomagati pri sofinanciranju posameznih aktivnosti in namenjati denar za izvedbo letnih načrtov dela”. Dodajajo še, da so jim na ministrstvu obljubili, da bodo začeli postopek za sprejem uredbe o začasnem zavarovanju, nato pa še za njeno dokončno razglasitev, a da se doslej stvari še niso premaknile.
Peter Škoberne z ministrstva za okolje in prostor (MOP) potrjuje, da so jim pobude in opozorila MOK znani, in priznava, da je občina veliko naredila z začasnim varstvom tega območja, hkrati pa znova poudarja, da “na žalost MOP ni mogel in ne more prevzeti odločnejše vloge pri izpeljavi teh pobud”. Pestijo jih kadrovske in finančne težave, zaradi katerih ne uspejo izpeljati vseh projektov. Glede na krčenje državnega proračuna ni pričakovati, da bi za območja, ki so zavarovana na državni ravni (torej tudi za dolino Dragonje), priteklo kaj denarja.
Radensko polje in Goričko kot zgled
Zato, meni Škoberne, bi bila bolj smotrna in realna pot do ustanovitve KP Dragonja “od spodaj navzgor”. “Na Goričkem je na primer vzniknila krajevna pobuda in se organizirala znotraj mednarodnega projekta, ki je potem pripeljal do ustanovitve KP Goričko,” omeni uspešen primer.
Kot smiselno rešitev Škoberne predlaga državno-občinsko partnerstvo po zgledu KP Radensko polje. “Vsebine na območju Dragonje so glede na Zakon o ohranjanju narave sicer državnega pomena, za življenje, ohranjanje, upravljanje in nenazadnje tudi trženje pa je bistvena lokalna skupnost, ki na tem območju živi,” utemeljuje. ILONA DOLENC