V spomin: Miha Ravnik (1938-2021)
Dnevi, tedni, meseci, leto žalostnega vzdušja, osamljenosti, odtujenosti. Prijatelji, znanci, sosedje pa vse pogosteje tiho odhajajo. Od njih se niti posloviti ne moreš. Grozljivo.
Odšel je tudi Miha Ravnik. Tiho in skromno, kot je živel. Nikoli se ni prerival v ospredje, pa je kljub temu bil vedno v prvih vrstah, na pomembnih funkcijah: najprej v mladinski organizaciji, nato v ZK kot sekretar medobčinskega sveta ZKS, v letih 1982 - 86 pa sekretar predsedstva CK ZKS, pa predsednik Zveze Sindikatov do leta 1990, ko je za krajši čas postal prvi predsednik ZSSS, svoje profesionalno življenjsko obdobje pa zaključil v Delavski hranilnici. S srcem pa je bil ves čas vezan na svoje matično podjetje Meblo, v katerem je rasel, ob delu doštudiral in ga v obdobju 1978 - 82 kot generalni direktor tudi vodil. Aktiven je bil tudi na športnem področju, kot funkcionar na najodgovornejših mestih.
Spoznala sva se sredi petdesetih let na novogoriškem stadionu, edinem prostoru, kjer si v takratni Novi Gorici z gotovostjo koga srečal. Miha, skromen fant z značilnim bohinjskim naglasom, je bil gojenec Industrijske šole v Solkanu in velik atletski navdušenec. Družila sva se tudi kasneje, ob njegovih funkcijah večkrat tudi delovno. Spominjam se ga kot preudarnega predsednika Gradbenega odbora za izgradnjo šol, ko je znal odločno zagovarjati svoja stališča in prepričljivo umirjati tudi politično občutljiva razhajanja.
V osemdesetih letih sva se pogosto skupaj vozila v Ljubljano in nazaj domov, nikoli ga nisem slišal, da bi se, skromen kot je bil, izpostavljal s svojimi funkcijami in delom. Raje je pripovedoval, kaj vse bo med vikendom postoril okrog hiše, in omenjal svoje punce Jelico, Karmen, Niko.
Na sprehodih pod solkanskimi vinogradi, on vedno s psičkoma, mi je, razočaran nad aktualnim dogajanjem, razlagal, kako ga moti zanikanje in omalovaževanje vsega dobrega iz prejšnjega obdobja, ob tem pa je upravičene kritike vedno sprejemal, tudi na lasten račun. Čeprav v pokoju, je še vedno želel biti tudi širše koristen, zato je leta 2006 postal predsednik KS Solkan, skrben do vsega, kar se je dogajalo v kraju, občutljiv za stiske ljudi, poln načrtov za lepši jutri. Znal je poslušati in tudi poskrbeti, da so se zamisli uresničile: prometna ureditev po odprtju obvoznice, obeležje solkanskim mizarjem, priprave na pokritje kotalkališča itd.
Septembra se je pokončno in tiho sprijaznil z grozljivo diagnozo; ni pristal na umetno odlašanje neizbežnega konca. A o smrti, kot mi je rekla hčerka Nika, ni hotel nikoli govoriti. Ni hotel obremenjevati svojih najbližjih, s katerimi je v miru preživljal svoje zadnje dni.
Odšel je tiho, dostojanstveno.
V spominu naj nam ostane kot pokončen človek, pripravljen pomagati, biti vključen v dogajanja okrog sebe. Človek, ki so ga krivice, ki jih je zaznaval, vedno globoko prizadele.
Tomaž Vuga