V šempetrski bolnišnici pojav garij

ŠEMPETER PRI GORICI > Kot je povedal strokovni direktor šempetrske bolnišnice Erik Sedevčič, so preiskave pokazale, da je okužba prišla v bolnišnico preko pacienta, sprejetega na oddelek intenzivne terapije.

O nadaljnjih dogodkih je povedal naslednje: “Primer smo takoj prijavili na območno enoto Nacionalnega instituta za javno zdravje in se pred sprejemom ukrepov posvetovali tako z NIJZ kot tudi s strokovnjaki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Komisija za obvladovanje bolnišničnih okužb je nato v skladu z navodili ukrepala higiensko ter z zdravljenjem in preventivo pri osebah s tveganim tesnim stikom, saj gre za precej nalezljivo bolezen. Rezultati kažejo, da smo bili uspešni. V času zdravljenja zaposlenih smo uspeli z nadomeščanji zagotoviti polni obseg dela na oddelku. Medtem so vsi okuženi že ozdraveli, iz bolnišnice pa je bil medtem odpuščen tudi pacient, ki je garje vanjo vnesel.”

Okužba se ni razširila na družinske člane zaposlenih

Okužba z garjami je ostala omejena na oddelek za intenzivno terapijo. Bolnišnica tudi ni zaznala, da bi zaradi izbruha garij med delom zaposlenih prišlo do kakršnihkoli težav pri njihovih družinskih članih.

Glavna infektologinja Vesna Kovačič je spregovorila še o nekaterih značilnostih bolezni: “Odkrivanje razmaha garij je vedno nekoliko pozno, saj lahko inkubacijska doba traja šest tednov. Mi smo s preiskavami pri prvoobolelem pacientu garje potrdili po dveh tednih. Prej se to ni dalo, saj smo morali v tem času preiskati še njegove številne druge težave, ker je bil imunsko zelo oslabljen. Po tem smo ukrenili vse, kar danes stroka za to predvideva in zadnjih deset dni novih primerov garij ne beležimo več. Zaradi dolge inkubacijske dobe pa ostajamo pozorni na vse znake bolezni. Na srečo je najhujšo obliko garij imel prav prvookuženi, ki smo ga zaznali. Kasneje okuženi zaposleni so preboleli lažjo obliko. Moram poudariti, da so izpuščaji garij, ki se najpogosteje pojavljajo pod pazduhami, med prsti in na trebuhu, sicer zaradi hudega srbenja in nalezljivosti nadležni, na poslabšanje morebitnih drugih bolezni, ki jih okuženi že ima, pa ne vplivajo.”

Kovačič je še poudarila, da so garje kljub drugačnim mnenjem v slovenski družbi še prisotne, a se z njimi soočajo v glavnem le družinski zdravniki in specialisti - dermatologi, v bolnišnicah pa so izjemno redke. Strokovni direktor Sedevčič je dodal, da jih v 25 letih, kolikor jih je prebil kot zdravnik v bolnišnici, v šempetrski ustanovi niso imeli. Zdravljenje poteka ambulantno lokalno, s posebnimi mazili. Po dveh terapijah po dobrem tednu dni bolezen izzveni, v težjih primerih pa je to potrebno doseči z enkratnim odmerkom antibiotika. Dodati pa velja, da so bolniki s pridruženimi kroničnimi boleznimi v primeru okužbe z garjami bolj dovzetni za težji potek te bolezni.

Ključna je bolnišnična strokovna komisija

Komisija za obvladovanje bolnišničnih okužb ima v izbruhu garij ključno vlogo, med drugim poudarjajo v novogoriški območni enoti Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja (NIJZ) in dodajajo, da pa izvajanje ukrepov za obvladovanje izbruha v zdravstveni ustanovi ni v pristojnosti NIJZ.

Za izvajanje teh ukrepov je pristojna komisija za obvladovanje bolnišničnih okužb, ki zastavi in sproti dopolnjuje potrebne strokovne ukrepe, posreduje natančna navodila in pozorno spremlja razmere. Novogoriški NIJZ je bolnišnici podal strokovna priporočila takoj, ko je bil, kot navaja asis. Mario Fafangel, predstojnik območne enote, uradno obveščen o izbruhu garij. To obvestilo je prejel 24. junija. Takoj je tudi vzpostavil stalno pripravljenost epidemiološke službe, namenjeno zdravstvenim delavcem. “Bolnišnici smo torej posredovali strokovna in širša splošna priporočila ter orodja, ki so v takih primerih obvezna za spremljanje izbruha. 26. junija smo o izbruhu obvestili Zdravstveni inšpektorat RS.” Trenutno je na NIJZ prijavljenih osem primerov in 30 kontaktov.

Fafangel opozarja, da garje niso zelo nevarna nalezljiva bolezen, največja težava pa je dolga, kar šest tednov trajajoča inkubacijska doba, ko okuženi celo morda nima tipičnih znakov na koži in srbečice in je možnost prenosa okužbe še toliko večja. Okužba se prenaša s tesnim kontaktom (torej stik kože s kožo), s posteljnino in brisačami.

“Ob takšnem izbruhu je velika možnost okužbe zdravstvenih delavcev, ti pa lahko okužbo prenesejo še na svoje družinske člane. Zato jo je treba čim prej zajeziti, kar je za bolnišnico velik izziv,” priznava epidemiolog. Kot je znano, je nujno preventivno ukrepanje in zdravljenje tudi tistih, za katere obstaja možnost, da so se (bi se) lahko okužili in jih morajo strokovno spremljati. Istočasno Fafangel izpostavlja stigmo: “V naši miselnosti moramo premagati stigmo, ki spremlja garje. Ta okužba namreč velja za bolezen slabih higienskih razmer, kaže na higiensko in splošno zanemarjenost in velja za bolezen socialnega dna.”