Tradicija, ki zre v prihodnost
Praznik idrijskih žlikrofov je v soboto pred dežjem zavarovala garažna hiša. Ljudje so z množičnim obiskom potrdili, da jih pred kulinarično izkušnjo ne najbolj primeren prostor ne more ustaviti. Organizatorjem iz Mladinskega centra, ki so pripravili odmeven urbani kulinarični dogodek, je znova uspelo povezati tradicijo s prihodnostjo.
IDRIJA > “Pošteno smo si oddahnili, ko nam je Spar za praznik idrijskih žlikrofov odstopil novo garažno hišo. Tu je trenutno okrog tisoč ljudi. Na voljo je bogata ponudba žlikrofov, njihovih sorodnikov in drugih lokalnih jedi,” je bil zadovoljen vodja mladih organizatorjev Tilen Božič. Dodali so značilna vina in piva, vse skupaj stregli v ekološki embalaži in dogodek trajnostno obarvali še z delavnicami.
Žlikrofi so bili tradicionalni, izdelani natančno po pravilniku zaščitnega certifikata zajamčene tradicionalne posebnosti. Letos sta se znanim nosilcem certifikata pridružila dva nova izdelovalca. K ponudbi obiskovalcem so pristopili tudi gostinci, ki se za pridobitev certifikata še niso odločili.
Ponudbo so razlikovale omake. Vseh sedemnajstih ne moremo predstaviti. Le dve za pokušino. “Osnova je krema belega tartufa, dodala sem parmezan in kremo iz buče,” je povedala zmagovalka Masterchefa Sara Rutar. “Pripravili smo dežju primerno, jesensko omako iz kostanja, popečenega na medu s svežim žajbljem,” je omako Gostišča Barbara predstavil Dejan Lidjan. Gostišče je postreglo tudi s čokoladnimi žlikrofi in predstavilo njihovo “poroko” s čipko in embalažo, da bodo lahko lokalni spominek.
V Barbari so skuhali tudi bakalco, divjačinski golaž po 200 let starem receptu. Na tekmovanju sedmih lovskih družin v pripravi te najbolj idrijske priloge k žlikrofom, so prvo lovoriko odnesli lovci iz Mosta na Soči.
Na alpskem otoku pa se je našlo marsikaj iz tradicionalne alpske kuhinje, ki so jo predstavljali Podpeca, Beljak in Tolmeč. Med temi je morda tudi predhodnik idrijskega žlikrofa. “Izvora žlikrofa ne poznamo, a ga raziskujemo. Doslej je veljalo, da so ga v Idrijo zanesle rudarske družine iz Transilvanije. Mi pa smo ugotovili, da so žlikrofi najbolj podobni tirolskim schlipfkrapfen. Še nekaj jedi v alpskem prostoru jim je podobnih. Predstavljamo jih kot bratrance sedaj nesporno idrijskega žlikrofa,” je razložil Drejc Kokošar. Da hrane ne bi metali stran, so predstavili tradicionalne lokalne jedi iz vsemogočih ostankov: peperonato, karaževc, alelujo. “Kuham šaro, jesensko jed iz jabolk in fižola, ki niso dozoreli,” je povedal kanomeljski pisatelj Cveto Svetlik, ki je tokrat poprijel za kuhalnico. Skupaj z Miro Jeram je prispeval recepte babičinih jedi in na delavnici vse skupaj predstavil otrokom. Delavnic je bilo še več, saj je Alpski otok pravzaprav projekt, ki naj bi v alpski prostor vrnil trajnost.
