Sto let Mercede Leon: "Kar me je bolelo, je pasalo"

"Cento anni sono venuti", nas je Mercede Leon, rojena Porcu, v petek nasmejana pričakala na dvorišču domačije v Biljah, v družbi sina Franka, hčerke Vesne, zeta Bojana in snahe Ele. "Ja, malokakšen dočaka sto let, tudi jaz si nisem mislila, da jih bom, pa smo tu, " je dodala današnja slavljenka, ki se je rodila 1000 kilometrov od Bilj, v kraju Decimomannu, blizu Cagliarija na Sardiniji.

Človek se ne se preveč sekirati

V družbi župana Mauricija Humarja, učencev POŠ Bilje, ki obiskujejo knjižničarski krožek pod vodstvom učiteljice Lilijane Kavčič, in članic Krajevne organizacije Rdečega križa Bilje je gospa Mercede povedala, kako človek dočaka sto let: "Ne smete se preveč sekirati. Jaz si zapojem, malo po slovensko, malo po italijansko in tudi v mojem domačem jeziku sardo. Rada igram na sintesajzer, harmoniko pa sem dala sinu Frankotu in zdaj jo on igra. In kuham tudi, juho, in vsak dan naredim rezance, cel pladenj, ki jih potem razdam naokoli. In pišem pesmi, vse sorte, in zgodovino, 20 zvezkov sem že popisala," nam je povedala slavljenka in pokazala nekaj zapisov.

Mercede Leon je ob stoletnici čestital tudi župan Mauricij Humar

Foto: Alenka Tratnik

Na županovo vprašanje, kako se počuti človek pri sto letih, je hudomušno odgovorila: "Kar me je bolelo, je pasalo. Hvala bogu, sem prišla do tu. So pa bili tudi težki časi," je povedala Mercede in obudila spomine na rojstni kraj in otroštvo.

"Ja, lepi kraji so tam na Sardiniji. Zdaj je vse urejeno, vse drugače, kot je bilo, ko sem bila otrok. Takrat je bila revščina. V naši družini nas je bilo pet otrok. Oče je bil kovač, ampak ljudje niso imeli denarja in mu niso plačevali. Mama je pletla in popravljala košare. Jaz sem šla služit k enemu kmetu v vasi. V šoli mi ni šlo prav dobro. Doma smo govorili naš jezik, sardo, v šoli pa smo morali govoriti italijansko. Zato nisem rada hodila v šolo. Raje sem šla ven, nabirat rože. Enkrat me je pred šolo čakala mama. Jaz sem mislila, da bo vesela, da sem ji nabrala tako lepe rože, ona pa mi je primazala eno okrog ušes," se je spominjala.

Mercede Leon so čestitali tudi župan Mauricij Humar, učenci POŠ Bilje, članice krajevne organizacije Rdečega križa Bilje

Foto: Alenka Tratnik

Ljubezen jo je pripeljala v Bilje

Še kot mladenka je spoznala Rafaela Leona iz Bilj, ki je bil mobiliziran v italijansko vojsko in je kot član vojaške pihalne godbe služil v njenih domačih krajih. Kot pravi, se je med njima vnela ljubezen. Po kapitulaciji Italije se je Rafael vrnil v Jugoslavijo, a Mercede ni pozabil. Vrnil se je na Sardinijo, kjer sta se poročila, leta 1946 pa sta se Rafael in Mercede s sinom Frankom priselila v Bilje. "Stara sem bila 20 let in nisem znala niti ene besede slovensko. Seveda me tu niso prav lepo sprejeli, ker sem bila zanje Italijanka. In tudi tukaj je bila po vojni revščina. Življenje ni bilo lahko," se je spominjala Mercede. Skozi težke čase si je pomagala tudi s pesmijo. "Pela sem v cerkvenem pevskem zboru tukaj v Biljah in v orkestru, kjer je igral Rafael. In še zdaj si rada zapojem. Poslušaj. .... V hribe šel je dragi moj ....." je zapela.      

Mercede Leon so čestitali tudi župan Mauricij Humar, učenci POŠ Bilje, članice krajevne organizacije Rdečega križa Bilje

Foto: Alenka Tratnik

V pričakovanju stotega rojstnega dne se je Mercede spomnila tudi svojega podviga pred dvema letoma, ko se je sama in brez vednosti družine odpravila na Sardinijo in se tam udeležila lokalnih volitev. "Sem nameravala že prej na obisk, pa mi moji niso pustili. Ampak jaz sem si želela, da bi še enkrat obiskala domače kraje in pokopališče, kjer sta pokopana moja mama in oče. In moja prva ljubezen, Antonio," je še povedala. •