Šteje človečnost

NOVA GORICA > Spominsko slovesnost v samostanu na Kostanjevici je organiziralo Območno združenja zveze borcev (ZZB) Nova Gorica. Želeli so obuditi spomin na čase izpred 75 let, ko je bil vzhodni del samostana tudi pomožni zapor italijanske fašistične oblasti. V njem so bile od zgodnje jeseni 1942 do 10. septembra 1943, ko je Italija kapitulirala, zaprte žene, matere, sestre, celo otroci partizanov in aktivistov NOB iz Vipavske doline, pa tudi iz drugih krajev.

Patri so bili zavezniki zapornic

Fašistične oblasti so aretirale sorodnike sumljivih oseb in jih zaprle najprej v Gorici ali Trstu, ko pa so bili tam zapori prepolni, so jih razmeščali v druge kraje, denimo Ajdovščino, Črniče, na Kostanjevico, kasneje pa so mnoge odpeljali v notranjost Italije v različna koncentracijska taborišča. Z več transporti so s Kostanjevice odpeljali kakih 280 žensk v taborišče Fraschette (Frosinone). Ocenjujejo, da je bilo v tem obdobju na Kostanjevici zaprtih okrog 400 žensk in otrok, najmlajši je imel manj kot leto, najstarejša pa čez 80 let.

Bogat program

Borbene pesmi je prepevala Vokalna skupina Zimzelen iz Nove Gorice pod vodstvom Uroša Ceja. Nastopili so učenci osnovne šole Milojke Štrukelj Nova Gorica z mentorico Majo Maček, ki so zaigrali na instrumente ter recitirali pesmi.

Razmere so bile izredno slabe, sobe so bile pozimi izredno mrzle in poleti vroče saj je bilo v posamičnem prostoru preveč oseb, bile so polne uši in stenic. Zapornice so trpele zaradi slabe hrane ter garij in kožnih bolezni, ki so bile posledica pomanjkanja osnovne higiene - umivale so se namreč na dvorišču. Mnoge žene so bile noseče, otrokom niso mogle nuditi niti osnovne hrane. Težko so čakale pakete od doma ali od sosedov, ki so skrbeli, da so dobile nekaj dodatne hrane.

Dobrodelne organizacije in tudi goriška škofija so si prizadevali, da bi ženske izpustili. Imele so podporo, zatočišče in duhovno oskrbo pri patrih frančiškanih, ki so ob nedeljah zanje maševali. Zgodovinske dogodke in razmere tistega časa je podrobneje opisala Slavica Plahuta v publikaciji Pomožni ženski zapor na Kostanjevici, ki je izšla leta 2007. Žal vsi podatki o točnem številu in imenih zapornic še niso zbrani. Ob 35. obletnici zaprtja so na pročelje samostana, kjer je bil vhod v zapor, vzidali ploščo, ki mimoidoče opominja na trpljenje zapornic.

Sočutje, človečnost in spomin

Na sobotni slovesnosti se je predsednica ZZB Nova Gorica Katjuša Žigon zahvalila frančiškanskemu samostanu in gvardjanu, patru Jerneju Kurinčiču, da se je slovesnost lahko odvila v prostorih, v katerih nekoč niso bili zaželeni. Poudarila je, da ni greh, če smo pošteni, človeški in sočutni, kar naj bo vodilo dobrega sodelovanja med vsemi ljudmi. Da mesto Nova Gorica goji spomin na trpljenje na Kostanjevici in se ga zaveda, je sporočil tudi predsednik KS Nova Gorica Gregor Humar.

Slavnostna govornica pa je bila Ivana Slamič iz Vrtovina. Hči zapornice se je vprašala, kaj ji ta spomin pomeni, je res varuhinja spomina ali le lastnica pozabljenja. Svoje zavedanje časa fašistične vladavine in druge svetovne vojne v Vipavski dolini in na Goriškem je poskušala orisati s spominom posameznikov iz Vipavske doline, od tistih, ki se z žalostjo vedno bolj megleno spominjajo trpljenja svojih mater, do tistih, ki za to dogajanje sploh ne vedo. Tudi ona je opozorila, da je najpomembneje biti vedno človek, pa tudi, da je spomin na to obdobje naša dolžnost in odgovornost.

Na slovesnosti je bil prisoten tudi pater Bogdan Knavs, ki je povedal, da so bratje frančiškani stali ob strani zapornicam in jim pomagali v težkih razmerah, predvsem z duhovno oskrbo, zanje je bila Kostanjevica tudi zatočišče pred še hujšim terorjem fašistov. Svojega ljudstva pa niso zapustili niti primorski duhovniki, ki so ga spremljali v še tako hudih preizkušnjah. Člani ZZB Nova Gorica so položili venec ob spominski plošči. Slovesnost se je zaključila z blagoslovom prisotnih, ki ga je podelil pater Kurinčič.