Razpis za smučišča po meri velikih vodi v propad

PRIMORSKA > Javni razpis, na katerega se je treba prijaviti do desetega februarja, ima precej ciljev. Namenjen je vlaganjem v kakovostno in trajnostno preoblikovanje slovenskega turizma in krepitvi njegove odpornosti. V okviru tega namenja 48,8 milijona evrov za preoblikovanje večjih smučarskih centrov v celoletna gorska središča za aktivni oddih. Od tega bo šlo 30 milijonov evrov za naložbe v žičniško in drugo infrastrukturo za zunanje aktivnosti, 18,8 milijona evrov pa za izgradnjo ali obnovo namestitvenih kapacitet višje kakovosti.

Globlji pogled v razpis kaže, da z njim niso zadovoljni niti v večjih slovenskih smučarskih središčih, na manjša pa so v gospodarskem ministrstvu kar pozabili, čeprav se otroci praviloma naučijo smučati prav na malih smučiščih, ki jih pri življenju držijo v glavnem le še podjetni zanesenjaki in prostovoljci iz športnih društev, a prav na teh strminah nastajajo potencialni kasnejši potrošniki storitev v velikih smučarskih središčih.

Covid pustoši še naprej

V Združenju žičničarjev so sicer hvaležni za državno pomoč zaradi izpada dohodka v času prepovedi dejavnosti v minuli zimi, a ocenjujejo, da bodo zimski centri pomoč potrebovali tudi letos, ko sicer žičničarji nemoteno obratujejo, a je obiskanost še vedno precej manjša kot v sezoni pred pandemijo, v kateri so panogo udarili stroški zasneževanja zaradi zelene zime. Letos vrste smučarjev redčijo bolezni, karantene in izolacije, cene energije pa so zrasle.

Na aktualni razpis se lahko prijavijo le centri z načrti v vrednosti vsaj dva milijona evrov, kar daleč presega zmogljivosti upravljavcev malih smučišč.

Uradniki ne poslušajo poznavalcev

Predsednica združenja slovenskih žičničarjev in direktorica sončnega Kanina Manuela Božič Badalič opozarja,da je razpis nastal preveč kabinetno: “V času priprave razpisa nas ni nihče vprašal za mnenje. Velik problem je že to, da je bil čas za oddajo kompletne in zahtevne dokumentacije prekratko odmerjen - le na dober mesec in pol. Upam, da bo rok še podaljšan. Razpis ne rešuje niti majhnih, niti velikih. Za nas večje centre je osem milijonov, kolikor lahko največ dobi posamezen center, premalo, za male centre pa sta dva milijona prevelik zalogaj. Mali centri bi potrebovali posebej njim prilagojen razpis, celoten slovenski smučarski turizem pa potrebuje vsaj štiri letni državni program vlaganj v male in velike centre, ki se med seboj dopolnjujejo. Tako to delajo naše razvite sosednje države in celo Bosna in Hercegovina, kjer so v Jahorino v zadnjih treh letih vložili sto milijonov evrov.”

Lokve kmalu le še spomin?

Na nitki visi prihodnost nekoč smučarsko oblegane strmine na Lokvah nad Novo Gorico, ki je z naravno belino smučarje to sezono ob vlečnico vabila le do začetka januarja. Prihodnost je predvsem v rokah novogoriške občine kot lastnika smučišča, ki pa resnih namer glede razvoja novogoriške snežne telovadnice že dolgo ne kaže. Pri tej neodločnosti ne pomaga noben državni razpis. Brez vložka v dokončanje sistema zasneževanja in v pokrivanje stroškov zasneževanja se račun sedanjemu skrbniku smučišča Mitji Kobalu in društvu Goriška akademija deskanja in smučanja v prekratki sezoni naravne beline ne izide.

Vzorčen primer dobrega malega smučišča na Primorskem je Ski bor nad Črnim Vrhom nad Idrijo. Večkrat nagrajen (tudi s prvim mestom v državi) center je na noge postavil in ga z ekipo predanih sodelavcev in prostovoljcev še vedno vodi Pavel Čuk, ki ob soočenju razpisa s stanjem na terenu razmišlja takole:

Pavel Čuk

vodja smučišča Ski bor nad Črnim Vrhom nad Idrijo.

“Slovenska mala smučišča, kamor sodijo takšna z dvema vlečnicama, kakršno je naše, se v praksi na letni ravno lahko pogovarjajo o naložbah v vrednosti od 30 do 50 tisoč evrov.”

“Slovenska mala smučišča, kamor sodijo takšna z dvema vlečnicama, kakršno je naše, se v praksi na letni ravno lahko pogovarjajo o naložbah v vrednosti od 30 do 50 tisoč evrov. Večinoma potrebujejo denar za ureditev ali dokončanje sistema tehničnega zasneževanja, za postavitev razsvetljave in za kakšen teptalni stroj. Naše poslanstvo in obenem prednost sta priročnost, dnevno in večerno smučanje za vsakogar - predvsem za manjše otroke, osnovnošolce in njihove starše. Gradnja nočitvenih zmogljivosti in infrastrukture za celoletno dejavnost, o kateri govori razpis, so izven dosega takšnih centrov, kot je naš in tem dejstvom bi moral biti prilagojen poseben razpis za državno denarno pomoč smučiščem. Mi smo se na srečo v minulih letih že znašli po svoje in smo najbolj pomembne naložbe, že izpeljali.”

Manuela Božič Badalič

predsednica združenja slovenskih žičničarjev in direktorica sončnega Kanina

“Razpis ne rešuje niti majhnih, niti velikih. Za nas večje centre je osem milijonov, kolikor lahko največ dobi posamezen center, premalo, za male centre pa sta dva milijona prevelik zalogaj.”

Pomoč občin

Dober sistem tehničnega zasneževanja te dni na Ski Boru omogoča veselo vijuganje in dober obisk. Prihajajo tudi gostje, ki so pred leti zahajali na bližnji Javornik in na Vojsko.

Na Javorniku so pod težo stroškov v boju z zelenimi zimami s (pre)šibkim sistemom zasneževanja kar se tiče javnega smučanja klonili. Smučišče, ki ga vzdržuje domači smučarski klub, je na voljo le za klubske potrebe, ko je dovolj naravnega snega in tega je bilo v tekoči sezoni le za nekaj decembrskih dni. Če se bo pojavil kakšen ugoden razpis, v klubu razvojno še ne bodo vrgli puške v koruzo, pravi predsednik Albert Kavčič.

Tudi na Kalu nad Kanalom, kjer so popolnoma odvisni od naravnega snega, s smučiščem upravlja domači klub SK Salonit. Vodja smučišča Aleš Ipavec je povedal, da so so decembra ob edini snežnih pošiljki smučišče pripravili, a je obratovanje hitro odnesla odjuga. Z razpisom je seznanjen, a je njegova vsebina daleč nad dosegom društva: “Mi smo čisti prostovoljci. Za nas so takšni razpisi že strokovno prezahtevni, še bolj pa to velja finančno. Ob pomoči občine in donacijah Salonita Anhovo lahko vsako leto le poskrbimo, da je smučišče pripravljeno za obratovanje. Letos nam je občina omogočila nakup novejšega teptalnega stroja. Star bo pripravljen za urejanje tekaških prog. Morda bo drugo leto prišel na vrsto en top. Če bo padel sneg, bomo pripravljeni, za resne naložbe pa pri nas v sedanjem sistemu ni možnosti. Do zagotovitve tehničnega zasneževanja bi lahko prišlo le ob realizaciji večjih območnih načrtov na področju oskrbe z vodo. Sicer pa bi mala smučišča potrebovala posebne razpise in neko obliko skupnega strokovnega servisa za pomoč pri pripravi dokumentacije.”

Te dni se ob pomoči preprostega sistema za dodatno zasneževanje vrti vlečnica na Vojskem, a življenje tega centra visi na nitki, opozarja Irma Grošel, ki se v najvišji primorski vasi že vrsto let ukvarja z vodenjem smučišča in oddajanjem bližnjega apartmaja: “Naše smučišče živi le še zato, ker je v bližini državni center obšolskih dejavnosti. Tako se te dni učijo smučanja otroci, ki so njegovi gostje. Naložb v smučišče ne zmoremo več in niti niso smiselne, ker je obisk iz idrijskega zaledja, od koder je lažje priti na druga smučišča, upadel. Dokler na našo planoto ne bo speljana dovolj široka in varna cesta in dokler ne bo zagotovljene dovolj vode, je težko razmišljati o prihodnosti smučarskega centra.”

V takšnih primerih je pač potrebna denarna injekcija še iz drugih občinskih in državnih virov.

Na pomoč občin računajo še na dveh živih malih smučiščih v Posočju. Te dni je veselo predvsem v Logu pod Mangartom, kjer s smučiščem z dvema vlečnicama upravlja domača razvojna zadruga. Njen predsednik Branko Vidmar se zanaša predvsem na domače vire: “V zadrugi s celoletno turistično dejavnostjo zberemo nekaj denarja tudi za smučišče. Tako smo postopno uredili delno zasneževanje, prav te dni pa smo obiskovalcem ponudili večerno razsvetljavo. V dosegu takšnih smučišč so majhni naložbeni koraki, po nekaj tisoč, pa tja do 50 tisoč evrov letno - z lastnim denarjem in ob pomoči bovške občine. Za novo sezono kaže, da bi lahko s skupnimi močmi prišli do sodobnejšega teptalnega stroja, kasneje pa si želimo še okrepiti sistem zasneževanja. Upamo, da bomo uspešni na kakšnem razpisu fundacije za šport.”

Teden dni je delovalo še smučišče Smučarsko skakalnega kluba Ponikve na Šentviški planoti, po tem pa je narava z vetrom in toplotnim obratom premagala skromen sistem dodatnega zasneževanja. Predsednik kluba Klemen Grahelj o direktni prijavi na državne razpise ne razmišlja: “Mi smo premajhni, da bi sami sprejemali takšne odločitve. Želimo sicer obnoviti skakalnice in povečati zmogljivost tehničnega zasneževanja, a pri iskanju virov za naložbe računamo na kombinacijo prostovoljnega dela, strokovne pomoči zavoda za šport in občine v Tolminu.”