PUM-O pomaga mladim, da se spravijo v red
Zdajšnja skupina, vključena v Projektno učenje mlajših odraslih (PUM-O), ki deluje pod okriljem Posoškega razvojnega centra (PRC), je v primerjavi s predhodnimi manjša, se pa število iz meseca v mesec spreminja. Vzroki so predvsem v tem, da se odpira trg dela in da v šolah nudijo dijakom več učne pomoči. Mentorji si želijo, da bi bil program bolj fleksibilen.
TOLMIN > “Trenutno je skupina glede na število nekako netipična. Udeležencev je zgolj enajst, lani pozimi je k nam dnevno prihajalo 24 mlajših odraslih, kar je tudi maksimalno število. Imeli smo celó čakalno vrsto. Ocenjujem, da z mladimi z učnimi in drugimi težavami v šolah bolj poglobljeno delajo in seveda se je odprl tudi trg dela ter s tem možnost zaposlovanja,” razmišlja vodja mentorjev v programu PUM-O Nika Kikelj Maver.
Na podlagi izkušenj iz preteklih let pričakuje, da se bo število spreminjalo, saj se novinci lahko vključujejo, kadar želijo. Program namreč teče neprestano in ni vezan na šolske počitnice. K sreči je tudi njegovo financiranje, ki zadnja tri leta poteka prek ministrstva za delo oziroma zavoda za zaposlovanje, vseskozi stabilno.
V minulih 12 letih se je v program vključilo 283 udeležencev. Zakaj je vključitev v PUM-O priporočljiva za mlade, pojasnjujejo izjave nekdanjih pumovcev. “Program PUM -O je v redu, veliko boljše kot ležanje doma, ker dobiš neko motivacijo za nadaljevanje šolanja, iskanje službe, je kot nekakšen smerokaz za mlade, ki so se izgubili na svoji življenjski poti,” pravi eden od udeležence. Drugi dodaja: “Brez učne pomoči v programu PUM-O ne bi izdelal nekaterih predmetov, kot sem jih. S tem sem zadovoljen. Negativnih besed o tem programu nimam.” In še tretje mnenje: “Ker ponuja priložnost za konstruktivno druženje mladih, ki bi sicer prosti čas porabili za druge stvari, veliko večjo možnost bi imeli, da bi 'zabluzili' in s tem v prihodnosti državi povzročili večje stroške. Poleg tega bi brez PUM-O imeli veliko večjo možnost, da bi se ukvarjali z nelegalnimi dejavnostmi.”
“Zabluzit” ali ne ?
“Odkar je program PUM-O dosegljiv tudi v Posočju vse do Idrije in Kanala, deluje pa že od leta 2005, je marsikatera družina dobila novo priložnost in zadihala. Čeprav tudi z malo prisile, so številni mladi s pomočjo mentorjev spravili stvari v svojem življenju v red,” ugotavlja Kikljeva. Kot pravi, je veliko možnosti in spodbud, da se mladi izkopljejo iz težav v šoli, da nadaljujejo šolanje ali pa poiščejo zaposlitev. “Sodelujemo s svetovalnimi službami v šolah, tudi z zavodom za zaposlovanje, centrom za socialno delo in v nekaterih primerih s Šentom. Nismo si konkurenca. Naš glavni skupni cilj je, da pomagamo,” razmišlja Kiklova.
Ugotavlja, da je “mularija”, kot udeležence v PUM-O programu hudomušno poimenuje, danes drugačna, kot v preteklosti. “Generacije se spreminjajo. Največkrat so stvari zelo kompleksne in zdaleč niso črno bele. Virtualni svet ne ponudi priložnosti za odraščanje in učenje. Ne ponudi možnosti premagovanja ovir. Kako naj se mladostnik nauči reševati težave, če pa v življenju še ni naletel na resnične? Kako biti potrpežljiv, če pa je z računalnikom vse hitro rešljivo? Ga preprosto izključiš. K nam prihajajo tudi mladostniki in mladi odrasli z zelo težkimi zgodbami. Nujni sta empatija in pogovor, potrebujejo čas, da se udomačijo,” pojasnjuje Kikljeva.
Nekateri prihajajo odločeni, da bodo stvari spremenili, drugi so nezaupljivi, ker imajo slabe izkušnje s sistemom in ljudmi v njih. “Večina vztraja, nekateri tudi obupajo in se morda ponovno vrnejo. Nekatere kličem po telefonu, naj pridejo. In se obrestuje,” se z vsakim posebej ukvarja Kikljeva, ki v programu PUM-O kot mentorica sodeluje od leta 2008.
Neživljenjska pravila
Po njenem mnenju bi moral biti sistem vključevanja bolj fleksibilen: “Postal je bolj tog kot pred leti, ko ga je plačevalo ministrstvo za šolstvo. Želimo si, da bi udeleženci lahko sodelovali tudi več kot deset mesecev. Težko jim zaloputnemo vrata, ko vidimo, da napredujejo. Starostno mejo vključevanja bi bilo treba podaljšali od 25 na 30 let in jo znižali pod 15 let, ker imajo mladi težave že v osnovni šoli,” predlaga Kikljeva.
Opozarja na problem dostopnosti v dolini Soče z malo javnimi prevozi: “Pri nas je drugače kot v velikih mestih. Marsikdaj naši pumovci ne morejo do nas, ker ni avtobusnih povezav. Poskušamo jim najti prevoz v dogovoru z ljudmi, ki prihajajo v Tolmin na delo. Pogosto se prilagajamo z usklajevanjem urnikov. Načelno pa velja, da program traja vsak delovnik od 7. do 15. ure.”
Med nalogami izpostavlja dve osnovni. “Pomagamo pri učenju, da fantje in dekleta opravijo izpite in zaključijo srednjo šolo. Pri strokovnih predmetih sodelujemo z zunanjimi sodelavci. Nudimo podporo pri iskanju zaposlitve. Ker pa ne gre pričakovati, da se bodo več ur skupaj učili, dogajanje popestrimo z dodatnimi vsebinami, ki so uporabne za življenje, denimo, učimo jih kuhanja, s tem, da začnemo pri umivanju rok, napredujemo do kulinaričnih specialitet. Organiziramo tečaje računalništva in še marsikaj, pri čemer se prilagajamo interesom skupine,” pojasnjuje Kikljeva, ki vabi vse, ki bi jim tovrstna pomoč prav prišla.
