Nova Gorica: Borbenost in dobra igra na sredini, gola pa od nikoder

“Zgradili bomo nekaj velikega, lepega in ponosnega, kar bo sijalo preko meje,” je bil pred dobrimi 70-imi leti slogan gradnje Nove Gorice. Obletnica začetka gradnje je bila v minulem letu za prebivalce mesta in njegovega zaledja sladka priložnost, da se spomnijo na ambicije svojih prednikov. A tudi grenko soočenje z dejstvom, da je v zadnjih desetletjih mlado mesto nekako izgubilo svoj smisel in usmeritev.

Kar je do določene mere posledica muhavosti zgodovine. Gradili so ga kot regijsko središče, a je nato postalo najprej obmejna trdnjava, nato vrata, skozi katera so se na prehodni in mehki slovenski zahodni meji valile množice, z njimi pa je prihajal zaslužek. Doživelo je svoj trenutek evropske slave in nato zdrsnilo v dolgo obdobje stagnacije, v katerem so regije in razvojne osi le parole. Že v Ajdovščini pa nočejo nič slišati o tem, da bi bili na Goriškem. Kaj šele v Tolminu. Še v Brdih morda ne bi, če ne bi bilo usodnega pridevnika v imenu njihove pokrajine. Ta središčna vloga torej Novi Gorici polzi iz rok. Pristanišča ni imela nikoli, carinikov nima več, prav tako ne Mebla in Ideala. Ostale so igralnice. In vzdihovanje za boljšimi časi.