Najprej table, potem betonski bloki
“A niti po burek ne smem?,” je včeraj ob mraku na nekdanjem mednarodnem mejnem prehodu Rožna Dolina spraševala Goričanka, namenjena v prodajalno tik za mejo. Odgovor je ne. Niti na burek. Edina legalna vstopna točka na Goriškem je avtocestni prehod na Vrtojbi, ki ga peš ali s kolesom sploh ni mogoče prečkati.
GORIŠKA > V Rožni Dolini se je začelo dopoldne. Slovenskih policistov ni bilo, a so svojim državljanom izhod iz Italije preprečevali tamkajšnji policisti. Šlo je predvsem za ukrep, ki naj bi prebivalce sosednje države spodbudil k spoštovanju omejitev o prepovedi gibanja. Če ni nujno, po odločbi italijanskih oblasti, ki velja za vso državo, ljudje ne smejo zapuščati svoje občine stalnega bivališča. Torej tudi ne države. Popoldne in zvečer občasnega italijanskega nadzora ni bilo več.
Ali torej sosedje smejo k nam po nakupih in po bencin? Načeloma ne, ampak ne zaradi slovenskih, temveč zaradi italijanskih odločb. Italijanski policisti torej v našo državo spustijo le tiste, ki gredo po nujnih opravkih, slovenski pa vse, ki nimajo vročine in ne kažejo znakov okužbe. Tako je vsaj bilo včeraj na mejnem prehodu Vrtojba. Zahtev po kakršnihkoli potrdilih, o katerih je bilo slišati čez dan, ni bilo.
V Italijo brez težav
Na Mestni občini Nova Gorica so od občine Gorica pridobili natančnejše informacije o tem, kako je s potmi slovenskih državljanov k sosedom. Načeloma je vstop v Italijo dovoljen. Priporočljivo je izpolniti obrazec, ki ga je za svoje državljane pripravilo tamkajšnje ministrstvo. Pa tudi, da ima oseba, ki odhaja na delo, s seboj potrdilo delodajalca. V Italijo se načeloma lahko vstopa zaradi delovnih obveznosti, zdravstvenih razlogov, kot so terapije, pregledi (priporočljivo je potrdilo zdravnika) in drugih posebnih potreb, kot so varstvo otrok, družinski razlogi in podobno. Vstop slovenskih državljanov iz Italije v Slovenijo načeloma ni omejen.
Od rednega nadzora do zaščitnih oblek
Slovenski policisti so avtomobile z italijansko registrsko tablico na parkirišče ob avtocesti usmerjali že ob štirih popoldne. “Redna kontrola prometa,” so rekli. Nekaj pred 17. uro so na prizorišče prišli prostovoljci Rdečega križa.
Kot je pojasnila Neli Skočaj, sekretarka območne organizacije, zagotavljajo 24-urno dežurstvo. Ekipe se bodo menjale vsakih osem ur. “Potnikom bomo s termometrom na daljavo izmerili temperaturo in preverili, če imajo kakšne znake okužbe. Na podlagi naših opažanj se bodo o tem, ali osebi dovoliti vstop v državo, odločali policisti.” V ekipah so šolani bolničarji, prostovoljci. “Vsi so pripravljeni pomagati, takoj so se odzvali. Nenazadnje: celo leto se usposabljajo in prav je, da svoje znanje uporabijo, ko je potrebno. To so srčni, izjemni ljudje,” je povedala Skočajeva.
Prostovoljki, ki sta prevzeli prvo izmeno, sta domačinki, študentki na področju zdravstva: “Prišli sva preprosto zato, ker hočeva pomagati.”
Brez hude krvi
Videti, kako se eden za drugim na meji ustavljajo avtomobili, je bilo nenavadno. In neobičajne okoliščine bodo gotovo botrovale stotinam zgodb. Razen občasne drobne nejevolje in pripetljaja z moškim, ki ni imel osebne izkaznice, ni bilo videti kakšne velike jeze ali ogorčenja. Ob prijazni napovedi policistov, da jim bodo izmerili temperaturo, so ljudje večinoma le razumevajoče pokimali. So pač takšni časi.
Kolege so obiskali tudi italijanski policisti. Prišli so po informacije o tem, kako točno bo potekal nadzor, in na prijateljski klepet.
Zaprto tudi za pešce
Veliko malih dram pa se obeta v gosto prepletenem obmejnem goriškem svetu, kjer ljudje v obeh smereh prečkajo mejo zaradi služb, ker vozijo otroke v šole in vrtce, zaradi številnih razlogov, ki na papirju niso opredeljeni kot nujni, a čisto človeško to so. “Psa moram peljati k veterinarju, res se slabo počuti,” je skušal starejši uglajeni gospod že dopoldne v Rožni Dolini prepričati policista.
Od 17. ure, ko so prehod uradno zaprli, čezenj ni smel nihče. Niti s kolesom ali peš. Najprej so tam stale le table, pod večer pa so delavci pripeljali betonske bloke. Cesta je torej fizično neprehodna.
Ovire so postavili tudi na drugih mejnih prehodih. Kot je bilo tudi pričakovati, je v prvi uri nastal nered. Po cestah vzdolž meje v Solkanu, Novi Gorici, Rožni Dolini in Šempetru, kjer smo se ustavili, so se vozili avtomobili s slovenskimi in italijanskimi registrskimi tablicami. Iskali so mesto, kje prečkati mejo, a so morali do Vrtojbe.
Ne na Erjavčevi ne v Solkanu ni bilo na slovenski strani prehoda nikogar, ki bi kakorkoli preverjal razmere, pešci in kolesarji bi se lahko brez težav izmuznili čez mejo, na Trgu Evrope je bil ovsaj v prvi uro tako, kot da meja ne bi bila formalno zaprta. Kako bo moč nadzirati pretok na območju, ki je prepredeno s potmi, od katerih mnoge vodijo mimo uradnih mejnih prehodov, je zgodba, ki se bo pisala v prihodnjih dneh. Dejstvo pa je, da prečkanja meje, vsaj legalno in uradno, za pešce in kolesarje ni. Nikjer.
Dolga pot v službo
Med tistimi, ki jih bo novi režim najbolj prizadel, so gotovo prebivalci Goriških brd. Skoraj dve tretjini meje te občine sovpada z državno, tudi sabotinska cesta pelje čez italijansko ozemlje, edina pot v Brda, ki ne prečka meje, pa vodi čez Plave. Župan Franc Mužič poudarja, da bo zapora meje podaljšala pot vsem Bricem, ki dnevno migrirajo proti Novi Gorici in Šempetru, kjer so zgoščena delovna mesta. Neprijetno ga je presenetilo, da država za Brda ni pustila možnosti prehajanje meje vsaj čez Neblo ali Vipolže. Vendar pa kot ključni problem izpostavlja ovire za dvolastnike.
“Takoj jutri zjutraj bom začel klicati odgovorne in predvsem za dvolastnike bo treba najti neko rešitev. Vinska trta zahteva delo vsak dan, večji vinogradniki imajo tudi polovico posesti v Italiji. Poudariti gre tudi, da dvolastniki gredo največ kilometer v Italijo in takrat nimajo stikov z ljudmi čez mejo,” je povedal sinoči. In dodal, da so ga zavoljo zapore meje čez dan klicali mnogi zaskrbljeni rojaki.
