Deset let Hospica na Severnem Primorskem: “Človek je obravnavan veliko več kot le fizično telo”

Slovensko društvo Hospic deluje že tri desetletja in državljanom zagotavlja oskrbo, ki je trenutno ne morejo dobiti v okviru obstoječih zdravstvenih programov. Kot je na slovesnosti poudarila njegova predsednica Renata Jakob Roban, predstavlja neko vrste mašilo, njegovi območni odbori, trenutno jih je dvanajst, pa so v prenesenem pomenu kri, ki teče po žilah in pride do vsake celice, to je do tistih, ki potrebujejo pomoč.

Celostna podpora umirajočim, svojcem
in žalujočim

Na Primorskem je območni odbor Slovenskega društva Hospic še relativno nepoznan. “Pogosto nas kontaktirajo glede pomoči na domu, česar ne izvajamo. Bolnikom in njihovim svojcem nudimo psihosocialno podporo pri razreševanju čustvenih, duhovnih in socialnih stisk, ki se pojavijo ob dejstvu, da se življenje naglo izteka. Poudarjamo celosten pristop, človek je obravnavan veliko več kot le fizično telo. Družine umirajočih so zelo hvaležne za našo prisotnost in pomoč v njihovih težkih trenutkih,” ugotavlja Katarina Čermelj. Vedno bolj postajajo prepoznani tudi v zdravstvenih in šolskih okoljih, kjer sodelujejo s strokovnimi in socialnimi službami.

V društvu Hospic, ki ima dvanajst območnih odborov, se trudijo za celostno podporo umirajočim, svojcem in žalujočim.

Foto: Jurij Puc

“Skupaj se trudimo za celostno podporo ljudem v stiski – umirajočim, svojcem in žalujočim,” pravi in dodaja: “Na nas se obrača vedno več žalujočih po smrti ljube osebe, ki jim nudimo individualne pogovore in skupinsko obravnavo. Trenutno izvajamo odprto skupino za žalujoče odrasle in skupino za otroke in mladostnike, obe v Ajdovščini. Smo v procesu vzpostavljanja novih skupin, kjer se je za to pokazal interes,” poudarja Katarina Čermelj.

Prepoznani po strokovnosti in sočutju

Tamara Tedesco Ljutić, strokovna delavka območnega odbora Slovenska Istra, dodaja, da imajo v Slovenskem društvu Hospic več izzivov. “Najbolj se trudimo, da bi bili v širši družbi in med ljudmi prepoznavni po naši strokovnosti in sočutju, ki ga prinašamo v družine v najtežjem obdobju življenja, to je v času, ko se poslavljajo družinski člani. Takrat se osebe soočajo z minljivostjo, ki prinaša s seboj veliko stisko in bolečino. Slovensko društvo Hospic želi sporočiti, da bolnik in družina nista sama na tej poti, kot tudi ne v času procesa žalovanja,” izpostavlja.

Občina Ajdovščina je na slovesnosti območnemu odboru podelila jubilejno županovo priznanje.

Foto: Elisa Dedić

“Sočutna družba
se gradi na dolgi rok”

Po njenih besedah je tudi govoriti o paliativni in hospic oskrbi zelo pomembno. “Sočutna družba se gradi na dolgi rok in tukaj šteje vsako majhno dejanje posameznika. Paliativna in hospic oskrba ni namenjena podaljševanju ali skrajševanju življenja, temveč lajšanju telesnih, čustvenih, psiholoških in duhovnih stisk. Namenjena je ohranitvi dostojanstva. Omogoča, da bolniki živijo in umrejo v okolju, ki si ga želijo, večinoma v domačem okolju, ob podpori dragih oseb in svojcev. Vsega tega bi se morali ljudje zavedati in biti o tem dobro seznanjeni. O paliativni in hospic oskrbi se pogosto razmišlja kot o zadnji fazi ali koncu in ne kot o podpori kakovosti življenja,” meni.

Starost staranje stari hospic onemogli oskrba invalid nepokretni

Foto: Pixabay.com

In kaj bi položila na srce vsem tistim, ki se odločajo za paliativno oskrbo svojca? “Ko je svojec vključen v paliativno in hospic oskrbo, je deležen posebne pozornosti, ki je usmerjena na sočutno, celostno in človeku prilagojeno obravnavo. Bolniku so lajšani simptomi bolezni in s tem se izboljša njegova kakovost življenja. Ravno tako se poskrbi za njegovo udobje, dostojanstvo in mir. Na ta način se dejansko pomaga tudi svojcem bolnika z neozdravljivo boleznijo, ki se počutijo podprte in informirane. Potrebe in želje bolnika so slišane in upoštevane. Tako se ustvarita neka harmonija in mir, ki sta nujno potrebna v tem obdobju življenja, tako za bolnika kot svojce.” •