“Mladi so danes premalo drzni”

Amaterski mladinski oder Nova Gorica, na katerem so se kalili mnogi danes uveljavljeni gledališki ustvarjalci, bo sredi decembra znova zaživel. Režiser Emil Aberšek (60), ki že polnih 33 let kot mentor vzgaja mlade v kritične spremljevalce gledališča, je s svojo novo ekipo - vsake tri do štiri leta se skupina generacijsko menja - na oder tokrat postavil domišljijsko igro za mlade s srečnim (in tudi vzgojnim) koncem Navihanka ali Kaj je za vrati. Navihanka je njegova osemintrideseta predstava, ki jo režira na Amaterskem mladinskem odru.

Mentor Emil Aberšek z mladimi članicami Amaterskega mladinskega odra, ki so lani sooblikovale  predstavo  Marsovčki na obisku Foto: Vesna Humar
Mentor Emil Aberšek z mladimi članicami Amaterskega mladinskega odra, ki so lani sooblikovale predstavo Marsovčki na obisku Foto: Vesna Humar

> Se spominjate trenutka, ko vas je oder začaral?

“Mislim, da je to neugotovljivo. Že v osnovni šoli smo radi igrali v gledaliških krožkih, v srednji, ko smo bili abonenti celjskega gledališča - obiskoval sem gimnazijo v Velenju -, pa sem doumel, da mi gledališče nekaj več pomeni. Pisalo se je leto 1968, časi so bi nemirni, v svetu so se dogajale dramatične stvari ... In prav takrat je v meni dozorevala ta ljubezen do gledališča; počasi in zanesljivo. Zaradi težav z glasilkami so mi odsvetovali, da bi šel za igralca; in sem se odločil za režijo, ki mi je prav tako ponujala precej široko polje delovanja. Med študijem na AGRFT sem se poskusil tudi kot asistent in statist v ljubljanski Drami. To je bila takrat delovna študijska obveznost. Ker nisem bil iz Ljubljane, sem imel vedno čas, saj se mi ni mudilo domov. In v tistem obdobju sem spoznal kar nekaj nadvse zanimivih ljudi: igralce Rudija Kosmača, Majdo Potokarjevo in vrsto drugih, pa režiserja Slavka Jana in Mirana Hercoga, ter seveda Mileta Koruna, ki je bil moj profesor in mentor ... Prav ponosen sem, da sem jih imel čast spoznati.”

> Po študiju na AGRFT vas je pot zanesla na Primorsko, natančneje v Novo Gorico ...

“Res je, a v Novo Gorico, kjer živim še danes, sem prišel povsem slučajno. Po prvotnih načrtih sem bil namreč - še danes se spominjam datuma - 21. junija 1973 namenjen v Celje. Pa se je zgodilo, da je Bojan Štih, takratni direktor celjskega gledališča, tisti dan odpovedal sestanek, skoraj sočasno pa me je poklical Jože Babič iz Primorskega dramskega gledališča, ki je tedaj kot meteorit žarelo na slovenskem gledališkem nebu ... In tako sem se, namesto v Celje, odpeljal na sestanek v Novo Gorico. In ni mi še žal.” (smeh)

Emil Aberšek se je rodil leta 1950 v Slovenj Gradcu. Svojo prvo gledališko predstavo (Burko o jezičnem dohtarju) je zrežiral v svojem rojstnem kraju leta 1970, med študijem na AGRFT pa je sodeloval tudi v ljubljanski Drami. Za diplomsko predstavo Podstrešje je prejel študentsko Prešernovo nagrado in Borštnikovo priznanje. Leta 1973 je prišel v Novo Gorico. Sprva je delal kot režiser z domačim ansamblom, nato je deset let vodil festival Malih in eksperimentalnih odrov. Leta 1977 je ustanovil Amaterski mladinski oder (AMO) in na neki način zaznamoval goriško gledališko ljubiteljstvo na obeh straneh meje. Skoraj 30 let je režijsko vodil tudi gledališčnike iz Štandreža, zdaj sodeluje z AG Kontrada. Čeprav že 37 let živi v Novi Gorici, nikoli ni postal Primorec, saj, kot pravi, “me nikoli niso vzeli za svojega ali pa jim tega nisem znal pokazati”. Rad se pohvali, da je najbolj znan po tem, da je neznan. Na oder AMO je postavil že 38 gledaliških del, od tega deset avtorskih. Je pobudnik delovanja civilne pobude Potegnimo voz iz Blatnega dola, ki se bori proti kulturnemu onesnaževanju v Novi Gorici (skulptura na travniku in pred mestno hišo, nov vodocurk na Bevkovem trgu ...).

> V Primorskem dramskem gledališču (PDG) ste začeli delati kot hišni režiser. Kako se spominjate tistega obdobja?

“Prva leta - poleg režije sem opravljal tudi dramaturška dela - so bila nadvse zanimiva. V Novi Gorici so tedaj, v začetku sedemdesetih, ustvarjali Matjaž Turk, Jerca Mrzel in še mnogi drugi dobri igralci. Čas je bil izjemno dinamičen. Vsakodnevno se je kaj dogajalo, rojevale so se nove ideje, tudi v družbi je vse brstelo. Vključno z Novo Gorico, ki je bila tedaj zares cvetoče mesto. Rojeval se je Festival mladih in eksperimentalnih odrov, dinamika ustvarjanja je bila zares velika. In sočasno z gledališčem je rasla njegova publika. V njej so bili predvsem srednješolci. Za novogoriško gimnazijo je bilo v tistem obdobju prav značilno, da je veljala za ena od najbolj kritičnih publik. Če lahko tako rečem, so se je bali - v pozitivnem smislu, seveda, saj so jo hoteli imeti - vsi, tudi taka gledališča, kot je bil beograjski Atelje 212, pa zagrebški ITD ...”

> Zakaj je bila novogoriška mladina tako kritična?

“Tudi zato, ker je imela srečo, da je bilo na gimnaziji nekaj profesorjev, kot je bil Marjan Štancar in še nekateri drugi slavisti, ki so nekako znali v njih spodbuditi kritično razmišljanje. Ne smem pozabiti tudi na knjižničarko Kuštrinovo. Mladi se niso zadovoljili zgolj z gledanjem predstav v gledališču, ampak so jih hoteli tudi sami ustvarjati. In takrat smo v gledališču rekli, zakaj pa jim ne bi tega tudi omogočili? Ne nazadnje je bilo tudi nam v interesu, da vzgojimo nove kadre.”

> In tako se je leta 1977 rodil Amaterski mladinski oder, skrajšano AMO, ki je v 33 letih dal kar nekaj danes uveljavljenih gledaliških ustvarjalcev, kajne?

“Res je, marca 1977 smo na oder premierno postavili Razbojnike iz Kardemomme. Glavno vlogo je igrala danes uspešna igralka Damjana Černe. V AMO so se pozneje kalili tudi mnogi drugi gledališki navdušenci, ki so se kasneje tudi poklicno usmerili v gledališče: režiserji Diego De Brea, Tomi Janežič, Anja Medved in Nika Melink, igralci Iztok Mlakar, žal že pokojni Srečko Špik, Radoš Bolčina, Ana Facchini, Medea Novak in Miha Bezeljak ... Oder se je nedvomno dotaknil tudi vseh tistih, ki niso postali igralci, ampak so zajadrali v druge vode: znanstvene, učiteljske, novinarske ...”

> Koga vse ste vabili na odrske deske?

“Če smo na začetku ciljali predvsem na srednješolce, smo kasneje v svoje vrste vabili tudi že osmošolce. Zavedamo se namreč, da je štiriletno obdobje premalo, da bi lahko mladi pokazali vse, kar lahko. No, na srečo je postala Nova Gorica univerzitetno mesto, tako da se marsikdo odloči za študij na eni od domačih fakultet in tako lahko nadaljuje delo na Amaterskem mladinskem odru.”

> Z ustanovitvijo AMO pa je veliko pridobilo tudi novogoriško gledališče, saj mladi gledališčniki že polna tri desetletja dopolnjujejo njegov program.

“V bistvu smo imeli srečo, da je bilo novogoriško gledališče tedaj zelo majhno po svoji produkciji in smo zato imeli možnost, da smo dopolnjevali njegov program; predvsem s predstavami za mladino in za otroke. In ker smo lahko veliko igrali, so mladi gledališčniki lahko zares okusili, kako zanimiv je lahko igralski poklic. V začetni fazi je namreč igralsko delo dokaj mučno: učenje teksta, vaje, ponavljanje ... Če ni takoj uspeha, če ne doživiš odziva publike, če ni ponovitev predstav, te lahko kmalu mine volja. Naši mladi pa so bili polni volje in energije, vedno pripravljeni sodelovati tudi na drugih prireditvah.”

> Koliko mladih pa običajno pritegnete k sodelovanju?

“Običajno imamo okrog 15 članov, so pa bile seveda tudi generacije, ki so štele več kot 20 gledaliških navdušencev. 'Najboljša' je seveda zadnja generacija, bi pa vseeno izpostavil tisto Ane Facchini. Takrat smo tudi pripravljali bolj zanimive predstave, ne samo otroških in mladinskih, ampak tudi predstave za odrasle. Še nekoliko prej, leta 1987 denimo, smo na odrske deske postavili predstavo Pasje življenje Hamleta in uprizoritev obarvali z aktualnopolitičnimi toni, uglašenimi predvsem na temo razpadanja Jugoslavije. Predstavo so mnogi gledali, le redki pa so o njej govorili.” (smeh)

> Delu z mladimi ste posvetili malodane vso svojo poklicno kariero. Kaj se je v teh 33 letih spremenilo?

“Mladi imajo danes povsem drugačna pričakovanja. Tudi sicer so bolj površni, manj zainteresirani ... Zanimanja za AMO je resda več, a tudi osipa je več. Ko mladi vidijo, da je igranje pravzaprav garaško delo, da je potrebno celo leto vaj in priprav, da zares končno stopiš na oder, da si zares zadovoljen ... Ne želim posploševati, a mislim, da današnja mladina prehitro obupa. Mladi so danes premalo drzni in ne preveč zahtevni. Niso dovolj vztrajni, nimajo tistega potrebnega 'zicledra'. Vse, kar počnejo, delajo bolj z razumom, ne več toliko s srcem. No, ne vsi, se razume. Treba pa je upoštevati še nekaj: v teh 33 letih sem se malo tudi postaral.”

> Kako gledate na prehojeno pot?

“Če bi imel možnost, bi se spet tako odločil - z vedenjem, da nikoli ne stopiš v isto reko. To delo opravljam ne le z veseljem, ampak tudi z vso odgovornostjo. Rad delam z mladimi. In prav skozi njihov pogled me je vedno zanimala tudi kulturna politika: hitro začutiš, kam se naj usmerja gledališče. Lahko rečem, da je trenutno gledališče v Sloveniji bolj spodaj in še išče tisto priložnost, da bo spet revolucionarno, kot je to bilo v osemdesetih prejšnjega stoletja. Problem je v tem, da gledališče žal še ni našlo res prave teme. Dodaten problem je feminizacija slovenskega gledališča. Nič ni narobe, če se pojavljajo režiserke in umetniške voditeljice; samo ko pa to preide kritično maso ... Poglejte obe primorski gledališči, pa Mestno gledališče ljubljansko ali lutkovna gledališča, pa Mladinsko gledališče in celjsko, zdaj še Kranj, tudi Glej ... V našem SNG Nova Gorica je še ena zadrega - nenavezanost na kraj; čeprav so tukaj, vsi kar nekam bežijo… ”

PETRA VIDRIH


Najbolj brano