Brezbrižnost uničuje vipavske putte
Vipava, zgodovinsko srce Vipavske doline, je prepoznavna tudi po ljubkih baročnih puttih na glavnem trgu. A kamniti dečki ne kljubujejo najbolje vipavskemu soncu, dežju in burji. Svoje prispevajo otroci, ki na kipih radi preizkušajo svoje plezalne sposobnosti, a tudi vandali, zaradi katerih je veliko kamnitih udov že “amputiranih”.
Odpri galerijo
Kamniti deček brez roke in nosu Foto: Tino Mamić
Le kdo ne pozna baročnih kipov na vipavskem trgu Pavla Rušta? Kipi dajejo prepoznavno podobo središču naselja, ki ni le priljubljen cilj turistov, ampak tudi številnih filmskih ekip. Vedno pa ni bilo tako.
Simbol plodnosti in izobilja
Prihodnje leto bo minilo natanko 250 let, kar so v park pred Lanthierijevo graščino postavili kakih trideset kipcev dečkov, ki simbolizirajo plodnost, izobilje in letne čase. Polni dve stoletji in eno leto za povrh so krasili baročni park pred rumenim dvorcem in tvorili umetniško celoto na osi od izvira reke Vipave prek grajskega vrta do širokega romantičnega kamnitega mostu, ki je bil hkrati zadnji vhod v graščino.
Pred Lanthierijevim dvorcem se je os v baročni maniri nadaljevala skozi portal v park. Bil je ograjen in parterno oblikovan, razdeljen na ducat polj. Sredi parka je stala kamnita fontana v obliki dateljna s kipom na vrhu. Po parku so bili razporejeni kamniti dečki, putti, z različnimi atributi, rastlinami, živalmi in grbovnimi kartušami.
Putto je v umetnosti lik okrogloličnega otročiča, skoraj vedno moškega spola, pogosto golega in opremljenega s krilci. Največ jih najdemo v italijanski renesančni umetnosti, čeprav izvira iz antike. Simbolni pomen puttov je premišljeno nedoločen. Povezujejo jih z romantiko ali erotiko, nebesi, mirom, srečo, radostjo in lagodnostjo. Putti niso angeli (kerubi), kot bi si kdo mislil, čeprav jih med seboj težko ločimo. Angeli so bolj redko rajajoči, putti vedno. Angeli so največkrat upodobljeni kot vitki mladeniči, putti pa kot debeluškasti fantki.
Postrojeni v ravno vrsto
Po drugi svetovni vojni so prišli novi časi. Vipava je končno zaživela v skupni državi, a hkrati vse bolj prehajala v senco vzpenjajoče se Ajdovščine. Ajdovščina je namreč najprej postala sedež prve povojne slovenske vlade, nekaj let zatem pa so iz Vipave čez Hubelj selili še upravno središče Vipavske doline.
Tudi baročni park je postopno izgubljal svojo izvorno podobo. Že v 19. stoletju je bil delno preoblikovan. Izginil je tudi osrednji kip na fontani. Po vojni so podrli ograjo in ob severozahodni strani parka zgradili novo cesto. Arhitekt Edvard Ravnikar je v sodelovanju z mojstrom Jožetom Plečnikom zasnoval novo podobo parka in trga. Kamnito petindvajseterico pa so prenesli na rob trga in kipe postrojili v ravno vrsto. Baročni vrt se je spremenil v običajen mestni park s klopmi.
Deljena mnenja o obnovi parka
Bi bilo danes smiselno razmišljati o obnovi baročnega parka? Na občini tej zamisli niso posebno naklonjeni: “Ti kipi so že tako dolgo na tem mestu, da bi jih bilo nesmiselno prestavljati v baročni park. Park namreč nikoli več ne bo tak, kot je bil v času baroka.”
Pristojni zavod za kulturno dediščino (ZVKDS) iz Nove Gorice je ideji bolj naklonjen. Profesorica umetnostne zgodovine Jasna Svetina iz ZVKDS pravi: “Na Zavodu si prizadevamo za celovito obnovo Lanthierijeve graščine s parkom. V tem kontekstu naj bi v park vrnili tudi baročne putte. Čeprav ne gre za posebej kakovostno umetniško izdelavo, so putti s svojo simboliko nakazovali vsebino parka. Trg, ki je bil prvotno pozidan, bi lahko nanovo uredili. Zavzemamo se tudi, da bi promet umaknili z območja graščine in ponovno vzpostavili osno povezavo s parkom.”
Je manjkajoči kip na Krku?
Med sprehodom po trgu smo od domačina slišali zanimivo zgodbico. Skupina Vipavcev se je namreč pred nekaj leti mudila v Omišlju na hrvaškem otoku Krk. Pred neko vilo, ki naj bi jo imel v lasti neki Ljubljančan, so opazili kamnit baročni kip, ki je bil neverjetno podoben vipavskim puttom. Prijazni domačin srednjih let več o tem ni vedel povedati, zato smo se obrnili na občino. “En poškodovan kip je v Lanthierijevem gradu, za enega vemo, da manjka, ni nam pa znano, da bi bil na Krku ali kjerkoli drugod,” nam je pisno odgovoril vipavski župan Ivan Princes. Tudi na občini se zavedajo, da so kipi ogroženi: “Objekte skušamo po svojih močeh sanirati; svoje naredi burja, včasih pa se najdejo tudi vandali, ki se izživijo nad kulturno dediščino.”
A kot običajno se zatakne pri denarju. Župan pravi, da ima občina razmeroma skromen proračun, zato o odlitkih sploh še niso razmišljali. Preselitev v muzej bi “z veseljem podprl, če bi to financiral zavod za varstvo kulturne dediščine ali kakšna druga institucija, ki je pristojna za varovanje kulturne dediščine”.
Če potegnemo črto, lahko rečemo, da so kipi ogroženi in da si stroka želi obnove baročnega parka. Vse pa je seveda odvisno najprej od občine, potem pa tudi od države.
TINO MAMIĆ