Andreja Godnič, Kraševka iz Andov: Izjemna dežela, kjer je zemlja kot nutela
Vedno nasmejana Kraševka Andreja Godnič si je pred tremi leti zavihtela kitaro na ramo in se usedla na letalo za Peru. Po osmih letih čakanja na dovoljenje je slednjič dosegla svoj življenjski cilj. Zaživela je v visokogorskih Andih, v vasi Pucara, ki leži 3400 metrov nad morjem. Oziroma natančneje, nad Tihim oceanom.
Odpri galerijo
Andreja Godnič se ne ustraši ničesar. Dobesedno. Foto: Osebni Vir Andreje Godnič
Sestro uršulinko Andrejo Godnič (40) smo obiskali v njenem rodnem Komnu. Na borjaču je pazila na tri nečake, ki jih je kar razganjalo od živahnosti. Na dopustu, kakor se uradno imenuje prvi obisk po treh letih dela na misijonu v daljnem Peruju, nima niti trenutka miru. Priljubljena uršulinka dan za dnem po vsej državi organizira predavanja, delavnice, oratorije, srečanja in duhovne vaje. Dela je toliko, da je celo svoj spletni dnevnik (blog) za ta čas zamrznila.
Človeka si takoj pridobi z izrednim smislom za humor in zvonkim smehom, ki ga raztresa naokoli. Ne spominjam se, da bi kdaj spregovorila tri zaporedne stavke brez dovtipa ali šale. Tudi o najbolj resnih stvareh.
> Kaj se mora zgoditi, da se Kraševka preseli v višave Andov?
“Že 20 let sem v adrenalinskih položajih. (smeh) Že to, da gre Kraševka med uršulinke, nune, včasih sproža adrenalin. Podobno, kot je bilo ob vstopu v samostan, je bilo tudi ob odhodu v Peru. V sebi stalno čutiš nekakšno žejo. Piješ, a se ne odžejaš. Čutila sem, da sem ustvarjena za neko drugo kulturo. Vprašala sem predstojnice v Rimu, ali bi to šlo.”
> Je bilo težko dobiti dovoljenje?
“Čakala sem osem let. Prvo uradno prošnjo pa sem poslala že leta 1996, šest let po vstopu v samostan.”
> Da gre Kraševka danes v samostan, je precej redko. Kako se to zgodi?
“Ha, ha. Tega pa res ne vem. (smeh) Po človeško je to res nemogoče. S človeškega stališča sem imela pri 18 letih veliko bolj vabljive možnosti, kot je samostan. A notranji glas je bil močnejši od vseh ponudb. To je božje in ne človeško, tega se ne da razložiti.”
> A vendar, poskusite.
“Bila sem na srednji turistični šoli, aktivna v župniji, zaljubljena ... A vedno mi je nekaj manjkalo. Tega ne privoščim nikomur. (smeh) Toliko časa se poglabljaš, tuhtaš in se 'martvaš', da slednjič ugotoviš: Bog te kliče. To je božji klic. Bog te pokliče in ti pustiš vse, da greš za njim. To pomeni tudi tveganje. To ni podobno karieri ali poroki, kar je 'preverjeno'. Ko pa ti Bog reče, da boš srečen, se ti zdi, da je to kot slab vic, nemogoče. A vendar začutiš, da lahko narediš ta korak in se odpoveš vsem sanjam in načrtom. To je bilo zame zelo težko. Misijonski klic pa je bil kot klic znotraj klica. Povsem isto kot prvič. Ko sprejmeš tveganje in prideš v novo okolje, pa začutiš, da je to tisto pravo. Ne čutiš več tiste žeje po nečem neznanem in čutiš se izpolnjenega.”
TINO MAMIĆ
Celoten pogovor s sestro Andrejo Godnič preberite v prilogi Sobota v sobotni tiskani izdaji Primorskih novic.