Kako mladi vidijo socialno izključenost

V sodobnih množičnih družbah je moč opaziti dokajšnjo mero nezainteresiranosti za “skupne zadeve”, razen v primeru, ko predlagani zakoni posežejo na področje preživetja, nuje in dela. A zdi se, da veličino tega, kar imenujemo “svet” in “zgodovina”, ohranja ravno aktivno pojavljanje na javnih mestih, z govorjenjem, delovanjem in drugimi oblikami prikazovanja tega, kar je vredno, da je videno ali slišano.

“Hrana ni vse,”  sporočajo mladi v filmu Ko jem, sem gluh in nem.   Foto: Arhiv Kid Pina
“Hrana ni vse,” sporočajo mladi v filmu Ko jem, sem gluh in nem.  Foto: Arhiv Kid Pina

V skupnosti in v svetu smo lahko deležni in lahko dajemo nekaj, kar se ne nanaša le na golo koristnost in na računico za preživetje, za možnost tega nepredvidljivega in težko izrekljivega “nekaj” pa mora obstajati Nekdo - ki misli, opazuje, govori, ocenjuje in ki vse to lahko posreduje nekomu drugemu. Biti sam svoj, hkrati pa aktivno živeti z drugimi. Odgovorno živeti v odnosu do nujnosti, braniti, kar je dobro, hkrati pa skupaj vedno znova obnavljati svet, ki je med nami in braniti njegove meje.

“Multimedia je metoda, ki učinkovito pritegne mlade k aktivni participaciji, ustvarjanju in izražanju lastnega mnenja.”

O tem, kaj je aktivno državljanstvo, kaj je socialna izključenost, kako se mladi soočajo z revščino in brezposelnostjo, je razmišljalo tudi 20 mladih iz Slovenije, Španije, Nizozemske in Estonije, ki so v Kopru v okviru mednarodne izmenjave “Minute of inclusion – Minutna izključenost”, ki jo je organiziralo Kulturno izobraževalno društvo KID Pina, o omenjenih temah pa so posneli tudi osem enominutnih filmov. Organizatorji so se za tak način premisleka o perečih problemih odločili zato, ker menijo, da je multimedia jezik, ki mu mladi radi prisluhnejo, skozi proces ustvarjanja filma pa zavzamejo svoje stališče in jasno izrazijo svoje mnenje, na ta način pa postanejo aktivni državljani. Filme so javnosti predstavili v torek, 12. aprila, v prostorih KID Pina. Kako si mladi predstavljajo aktivno državljanstvo in kako odgovarjajo na probleme družbene izključenosti?

“Ko je človek pohlepen in osredotočen le na svoje poželenje, se odmakne od drugih in jih izključi iz svoje aktivnosti, pozabi pa tudi na ljubezen in na to, da je dobre stvari lepo še s kom deliti.”

Hrana ni vse

Film When I eat I am deaf and mute (Ko jem, sem gluh in nem) si je za temo socialne izključenosti izbral hrano, sicer pa so naslov za film potegnili iz bogate zakladnice ruskih rekov. Rdeča nit je naslednja: popotnica, ki ji močno nagaja lakota, si poželjivo ogleduje sendvič pestre vsebine, s katerim se masti mladenič njenih let. Da bi bile njene biološke muke še hujše, poleg fanta in sendviča opazi še fino damo, ki ji vljudni natakar na zlikani prtiček servira estetsko urejeno kosilo. Dami sicer izborna jed ne tekne, zmrduje se tudi nad vinom, a lačni popotnici sanjarjenje o sendviču in o izbornem kosilu zapolni vsak kotiček njene zavesti. Vtem pa se zgodi dramatičen preobrat: popotnica pred seboj zagleda čednega mladeniča in očitno v njem prepozna sorodno dušo, saj želja po hrani nemudoma zdrkne v drugi plan. Namesto nje se pojavi ljubezenska sla, ali, lepše povedano, “ljubezen na prvi pogled”, ki jo poteši poljub. “Ko je človek pohlepen in osredotočen le na svoje poželenje, se odmakne od drugih in jih izključi iz svoje aktivnosti, pozabi pa tudi na ljubezen in na to, da je dobre stvari lepo še s kom deliti,” so po projekciji dejali ustvarjalci filma. Mladi sporočajo: “Hrana ni vse. Obstaja tudi ljubezen.”

Različna glasba – različni ljudje

Film Sound fields (Področja glasbe) na izziv socialne izključenosti odgovarja z analogijo s področja glasbe. Tej se namreč s strastjo predaja tako miroljuben hipi, ki si na zeleni livadi za boljšo atmosfero na drevo obesi še indijansko perje, kot dekle, ki v avtu 'nabija' hip hop. Glasba s strastjo navdaja tudi mladeniča, ki na kitari nažiga mračnjaške melodije, in rejverko, ki jo s pomočjo slušalk po hipnotičnih pokrajinah vodijo hitri udarci. Tako kot obstaja različna glasba, obstajajo tudi različni ljudje, pravijo ustvarjalci filma. In dodajajo: “Glasba je različna. Strast je ista”. Mladi sporočajo: “Živimo strastno.”

Pridruži se in sprejmi ponujeno cigareto

Nekateri filmi so bili pri vprašanju, kako vključiti izključenega, bolj praktične narave. Tako film Party inclusion (Vključevalna zabava) svetuje, naj osamljenega človeka povabimo na zabavo. Zgodba je naslednja: mladi na domači zabavi plešejo ob spodbudi nostalgičnega hita “I like to move it”, medtem pa se dekle nedaleč stran v samoti predaja sončnim žarkom. Razposajeni mladci očitno ugotovijo, da je dekle osamljeno, zato v četici priplešejo do nje, osamljena mladenka pa se jim pri miganju voljno pridruži. Mladi sporočajo: “Zabava združuje.”

Tudi film Smokin' (Kajenje) izpostavlja empirično ugotovitev, tokrat povezano s kajenjem. Zgodba se odvrti takole: v bifeju posedajo mladi fantje in dekleta, vsi razen enega dekleta so kadilci. Nekadilka, sicer elegantna mladenka, se odpravi v toaletne prostore, da bi še poudarila svoj zapeljivi videz. A za svojo nečimrnost kmalu plača, saj lahko ob povratku iz toaletnih prostorov svojo urejeno fasado razkazuje le mizam in stolom - njena družba, sestavljena iz samih strastnih kadilcev, se je namreč odpravila na cigareto. Vendar hipna razočaranost mladenko hitro mine, saj se fant, s katerim je maloprej za mizo zavzeto flirtala, kot pravi džentelmen vrne v lokal in preveri, ali dekle morda ne sameva za mizo, in ji ponudi cigareto. Dekle ponudbo željno sprejme in se tako ponovno priključi družbi, čeprav se je poprej razglašala za nekadilko. Mladi sporočajo: “Kajenje združuje.”

“Premislite dvakrat, preden sodite o tem, kar vidite na cesti.”

Bodi ti

Enominutni film To be (Biti) je izpostavil tri imperative: “bodi človeški”, “bodi drugačen” in “bodi ti”, vizualno pa je lovil različne situacije na javnih prostorih v Kopru – moškega pri ribolovu, dekleta na rolerjih, dečka na kolesu, žensko na invalidskem vozičku, kramljajoče gospode na klopcah, druženje med sprehajanjem in drugo. Film je izpostavil paleto vsakodnevnih dejavnosti, ki se dogajajo med ljudmi, in ki aktivno oživljajo prostor z imenom Koper. Ljudje s svojimi aktivnostmi na javnih površinah na tem zamejenem prostoru ohranjajo in vzpostavljajo skupnost. Imperativ “bodi človeški” lahko beremo kot tisto minimalno, kar ljudem omogoča, da se med seboj razumejo. “Bodi drugačen” najverjetneje cilja na ohranjanje edinstvenosti vsakega posameznika, “bodi ti” pa na vsakokratno aktualnost, konkretno situacijo, kjer človek je “on sam” in ne nekdo drug. Mladi sporočajo: “Bodi ti.”

Tudi film Faces (Obrazi) je kljub svoji preprostosti - v minuti je pokazal vse obraze udeležencev izmenjave – izpostavil edinstvenost in različnost ljudi, ki so se spoznavali, razkrivali, skupaj razmišljali, se zabavali, na koncu pa to skupno živost “zaklenili” v enominutne filme, ki za vedno nosijo spomin na zgodbe, ki so jih spletli na tem srečanju.

Izbira je tvoja

Enominutni Choice (Izbira) si je za fokus izbral pet ključnih pojmov, ki usmerjajo življenje mladih na njihovi življenjski poti: “zadovoljen”, “izgubljen”, “ambiciozen”, “zafrustriran” in “neodvisen”. “Za vse smo odgovorni sami – ali smo zadovoljni, zafrustrirani ...” je o sporočilu filma dejala Katja Jemec, ki je razkrila še to, da je za izbor ključnih petih besed potrebovala kar štiri ure. Mladi sporočajo: “Izbira je tvoja.”

Film Loved ones (Dragi) je izpostavil trhlost sodb na podlagi prvega vtisa. Njegova zgodba je naslednja: po cesti se sprehajata dekleti, njun sprehod pa prekine napis “Ljubimki”. Po cesti se sprehajata fant in dekle, njuno pohajkovanje prekine napis “Prijatelja”. Čeprav smo avtomatično pomislili, da sta dekleti v prvi sekvenci prijateljici, fant in dekle v drugi pa ljubimca, je ravno obratno. Jan Anne Heijenga je o filmu povedal: “Premislite dvakrat, preden sodite o tem, kar vidite na cesti.”

Vse filme so mladi, “stari” večinoma 16 do 26 let, posneli med 4. in 13. aprilom. K temi izmenjave – socialni izključenosti – so pristopili z delavnico kreativnega pisanja Loesje in z gledališko tehniko “gledališče zatiranih”. Z njuno pomočjo so izoblikovali osnovna izhodišča za filme, zatem pa so se naučili še osnovnih prijemov uporabe kamere in montaže, predvsem kot izraznih potencialov. S pomočjo delavnic pisanja scenarija in snemalne knjige so razvili zamisli in na koncu prišli do končnih produktov - osmih enominutnih filmov. REKA ŠAV


Najbolj brano