Posedanje stavb in ne samo neestetske razpoke

Pri posedanju moramo upoštevati ne le samo stavbo, temveč tudi njeno okolico - vse elemente zunaj njenega tlorisa, kot so tlakovci, stopnice, škarpe, ograje, vodnjaki, kurišča, razsvetljava, nadstreški, peskolovi in jaški. Posebej problematični so posedki, ki vplivajo na inštalacije na stiku s terenom. Prav tako lahko pride do posedanja materialov v sami stavbi, pri čemer je toplotna izolacija ovoja stavbe še posebej občutljiva. Najmanj zahtevno za sanacijo pa je posedanje terena okoli stavbe.

Krčenje ali posedanje?

Na raztezanje in krčenje vplivata temperatura in vlaga, na posedanje pa gravitacija. Krčenje pomeni zmanjšanje dimenzij materiala zaradi sušenja in mraza, posedanje pa premik celotne strukture navzdol.

Oba procesa sta naravna, zato ju je treba upoštevati že pri načrtovanju, gradnji in vzdrževanju objektov. Pri masivnih lesenih hišah je denimo pomembno, da je konstrukcija prilagojena tako na krčenje kot na posedanje. Posamezen hlod se med sušenjem krči, medtem ko se celotna lesena hiša kot konstrukcija postopoma poseda.

Posedanje je vedno povezano s težo objekta in naravnimi procesi. Lahko gre za posedanje celotnega objekta, določenih materialov, delov temeljev ali okoliškega terena. Najintenzivneje se dogaja v prvih letih po gradnji.

Najpogostejše težave zaradi posedanja

1.Težave s temelji - Slabo zasnovani temelji ali preveliko posedanje tal lahko vodijo v resne strukturne težave stavbe.

2.Nastanek razpok - Posedanje povzroča razpoke na stenah, še posebej v masivnih lesenih hišah, kjer se struktura neenakomerno premika.

3.Premiki v stavbnem pohištvu - Okviri vrat in oken se lahko premaknejo ali deformirajo, kar oteži njihovo odpiranje in zapiranje.

4.Deformacija inštalacij - Posedanje vpliva na cevne inštalacije (vodovod, kanalizacija, plin, napeljava za kurilno olje), ki se lahko poškodujejo na stiku stavbe s terenom.

Vsaka stavba se sčasoma stabilizira v zemljišču, pri čemer težje stavbe doživljajo večje posedke kot lažje. Posedanje je težko popolnoma preprečiti, vendar obstajajo metode, kot so podbetoniranje in vbrizgavanje različnih materialov pod temelje ali v teren.

Nastanek razpok

Razpoke so pogost pojav, ki nastane zaradi različnih dejavnikov: lastnosti materialov, obremenitev, vremenskih vplivov, posedanja, temperaturnih sprememb in premikov tal. Predvsem so vidni znak dogajanja v strukturi materiala.

Najpogostejše razpoke so estetske in statično neproblematične. Velikokrat nastanejo na stiku dveh materialov ali zaradi temperaturnih nihanj. Na primer, temperatura strešne kritine lahko niha za kar 100 stopinj Celzija, a pri klasičnih strešnikih to praviloma ne povzroča težav. Povsem drugače je pri kovinskih strehah ter keramiki na balkonih in terasah, kjer lahko pomanjkanje dilatacij povzroči pokanje fug in ploščic.

Vsaka razpoka v ovoju stavbe pomeni potencialno nevarnost za zamakanje deževnice ali vdor vlage, kar lahko vodi v nadaljnje poškodbe. V našem podnebju je še posebej problematično zmrzovanje, ki lahko dodatno oslabi konstrukcijo.

Razpoke kot pripoved o zgradbi

Razpoke so kot zgodovinski zapis stavbe. Opozarjajo na premike tal, nestabilno zemljišče, slabo nosilnost tal, varčevanje z materiali med gradnjo ali celo napačne rešitve in izvedbe. Beleženje in pravočasna sanacija razpok lahko pripomoreta k daljši življenjski dobi objekta ter preprečita resnejše težave v prihodnosti. KB

Bolj resne so diagonalne razpoke ali tiste, ki so videti kot stopnice, ki se vzpenjajo po steni. Te razpoke so lahko znak strukturnega premika ali poškodbe in bi jih moral raziskati statik.