Rman, zdravilo, s katerim naj bi Ahil zdravil vojake

Pomladni sprehodi čez travnike nam ponujajo številne možnosti za učenje, opazovanje in odkrivanje zdravilnih rastlin, ki rastejo skoraj pred našim pragom. Med njimi je tudi rman, ki ga babice še kako dobro poznajo in ga pogosto uporabljajo pri pripravi čajev ob prehladnih obolenjih, slabši prebavi ali splošnem slabem počutju. A rman ni le rastlina za domačo čajno mešanico. Zaradi svoje vsestranskosti si zasluži nekaj več pozornosti.

Rastlina z junaško zgodbo

Rman nosi zanimivo zgodbo že v svojem latinskem imenu Achillea millefolium. Ime naj bi dobil po grškem junaku Ahilu, ki naj bi z njim zdravil rane vojakov na bojišču. Prav zaradi tega je bil rman v ljudskem izročilu dolgo znan kot rastlina, ki pomaga pri ranah, krvavitvah in okrevanju. Drugi del imena, millefolium, pomeni tisoč listov, kar se nanaša na njegove drobno narezane, pernato deljene liste.

Sladek cvetlični vonj

Rman najdemo skorajda na vsakem slovenskem travniku. Je trajnica in zraste do približno 50 centimetrov visoko. Ima pokončno, čvrsto in nekoliko lesnato steblo ter raste iz plazeče korenike. Listi so suličasti, dlakavi in izmenično nameščeni, zaradi svoje nežne deljenosti pa so zelo prepoznavni. Cvetni koški so združeni v socvetja, ki se bohotijo v beli do nežno ali temneje rožnati barvi. Rman zacveti maja in cveti vse do septembra. Na njegovih cvetovih pogosto srečujemo čebele in druge opraševalce, če ga povohamo, pa nas očara z nežnim, sladkim cvetličnim vonjem.

Številne zdravilne učinkovine

V rmanu najdemo bogato paleto eteričnih olj in drugih učinkovin. V ljudskem zdravilstvu se pogosto uporablja za blaženje vnetij, prebavnih težav in prekomernega potenja. Pomaga tudi pri zaustavljanju krvavitev. Izvleček rmana deluje protimikrobno in je učinkovit proti številnim organizmom, ki lahko povzročajo slabost, bruhanje in drisko. V eni izmed raziskav so potrdili tudi njegovo antioksidativno delovanje.

Uporaben je tudi za spodbujanje teka in blaženje bolečin v zgornjem delu trebuha, saj deluje protivnetno in spazmolitično, kar pomeni, da pomaga sproščati krče. Poleg flavonoidov, salicilne kisline, vitamina C in folne kisline je strokovnjakom iz rmana uspelo izolirati že več kot sto različnih spojin. Prav ta raznolikost učinkovin pojasnjuje, zakaj je rman že stoletja tako cenjen v ljudskem zdravilstvu.

Uporaben tudi v kuhinji

Čeprav ga danes najpogosteje povezujemo s čajem, je bil rman nekoč uporaben tudi v kuhinji. Mladi listi imajo nekoliko grenak, aromatičen okus, zato so jih ponekod dodajali juham, namazom, solatam in zeliščnim mešanicam. Zaradi izrazite arome ga je treba uporabljati zmerno, saj lahko hitro prevlada nad drugimi okusi. Prav ta značilna grenkoba pa je bila nekoč razlog, da so ga uporabljali tudi pri pripravi piva, preden se je kot glavna grenčina uveljavil hmelj.

Pri nabiranju previdno

Rman nabiramo v času cvetenja, običajno od maja do septembra, najpogosteje v suhem vremenu. Uporabljamo predvsem cvetoče vršičke in liste, ki jih posušimo v senci, na zračnem mestu. Pri nabiranju velja previdnost, saj moramo rastlino dobro poznati in je ne trgati ob prometnih cestah, škropljenih površinah ali onesnaženih območjih. Čeprav velja za cenjeno zdravilno rastlino, z uporabo ne smemo pretiravati, posebej previdni pa naj bodo ljudje z alergijami na košarnice, nosečnice in tisti, ki jemljejo zdravila za redčenje krvi.