Sestavljata partituro nastajajočega mesta

Ob 70. obletnici začetka gradnje Nove Gorice sta se na pot raziskovanja zabavne in popularne glasbe, ki je ljudi zabavala, jim odpirala nova obzorja ter postala sestavni del mestne identitete, podala dva odlična poznavalca. Tatjana Gregorič, muzikologinja in novinarka Radia Koper in Marko Vuksanović, glasbeni urednik, publicist in soustanovitelj legendarne novogoriške zasedbe Avtomobili. Nastal je niz radijskih oddaj, prva bo na sporedu Radia Koper jutri zvečer, ki bodo z glasbo in spomini poslušalce popeljali skozi sedem glasbenih desetletij.

> Kako sta se odločila, da bosta začela s tem projektom? Je bila odločilna 70-letnica Nove Gorice ali sta o tem razmišljala že prej?

Tatjana: “Temo sva načela že pred dvajsetimi leti, zbrala že tudi kar precej materiala in pripravila tudi osnovni koncept. Ne le za oddaje, temveč tudi knjige in razstave. Gradivo je ostalo v predalu in 70-letnica se nama je zdela primerna priložnost, da projekt obudimo.”

Marko: “Eden od pobudnikov za raziskovanje je pokojni direktor Goriškega muzeja Andrej Malnič. Njegova je zamisel, da bi naredili zbirko glasbenih predmetov z Goriške, povezanih z zabavno glasbo, in ta zamisel je sprožila najino razmišljanje. Žal je stvar obmirovala za kar 20 let in ob tem praznovanju, ko se obujajo vsi spomini, povezani z Novo Gorico, smo obudili tudi misel, da je zabavna glasba del novogoriške identitete.”

> Lotila sta se raziskovanja na različnih ravneh. Tik pred predvajanjem je niz radijskih oddaj. Kaj vse bi na to temo še rada naredila?

Tatjana: “V prvi vrsti knjigo. Če bo uspel dogovor z Goriškim muzejem pa tudi razstavo ali celo stalno avdio vizualno postavitev.”

> Kje bi lahko taka razstava našla mesto?

Marko: “Na to vprašanje je za zdaj še težko odgovoriti. Za zdaj smo uresničili projekcijo v okviru koncerta Goriška zgodba, ki je bil ob praznovanju 70-letnice v športni dvorani Osnovne šole Milojke Štrukelj v Novi Gorici, naravno nadaljevanje je, da to prenesemo na radio, ki je za glasbo še vedno najbolj hvaležen. To je torej delo v nastajanju.”

> Tudi zgodovina novogoriške zabavne glasbe je delo v nastajanju. Pišete torej o fenomenu, ki je še vedno živ, ki raste in se razvija, kar pomeni, da so dejavni tudi njegovi protagonisti. To pomeni, da imata priložnost vstopati v neposredno interakcijo z njimi. Je to dobro?

Marko: “Vsekakor. Je pa res, da moramo že kar precej kopati, da pridemo do podatkov. Pri raziskavah, ki raziskujejo neko dogajanje, ki ni bilo nikjer sistematično zabeleženo, je vedno težava v tem, da se ljudje spominjajo bežno, velikokrat časovno pomešajo spomine in dogodke, zaradi česar je treba vse rekonstruirati, najini viri pa so večinoma prav spomini posameznikov, fotografije. Zvočnih posnetkov je zelo malo, pa tudi zapisov v časopisju ni veliko. Pojavljajo se sporadično, običajno v povezavi s kakšnim drugim dogodkom, ki ga je glasba spremljala.”

> Se vama zdi, da sta zabavna glasba in popularna kultura nasploh danes bolj sprejeta kot del kulturne krajine, kot sta bili leta 1950 ali 1960? Je bila takrat popularna glasba razumljena kot bolj postranska?

Marko: “Če je vprašanje, ali ima popularna glasba danes enako težo kot v poznih 60-ih ali 70-ih letih, potem je odgovor ne. Danes popularna glasba še zdaleč nima takšne teže. Če je vprašanje, ali ima danes popularna glasba nek bolj priznan družbeni status, je pa odgovor da. Danes ne obstaja norec, ki ne bi verjel, da je ta glasba del identitete določenega kulturnega okolja. Konec 60-ih let pa je bilo ravno obratno. Popularna glasba je bila v široki družbi razumljena kot nujno zlo. S stališča posameznika pa je bila jedro, okrog katerega je vzpostavljal svoj svet, svoj idejni horizont.”

Tatjana: “Ne smemo pa pozabiti, da je bila pred desetletji popularna glasba pomemben del vsakdana. Če govorimo, konkretno, o Novi Gorici, moramo poudariti, da sta bila v letih takoj po začetku gradnje mesta zabavna in popularna glasba del vsega in sta bili nenehno prisotni.”

> Koliko je imela zabavna glasba v Novi Gorici mestotvorno vlogo? Koliko je prispevala k temu, da se je tu vzpostavila skupnost?

Tatjana: “Vloga glasbe ni bila majhna, ampak dogodki so bili redki. Poleg tega pa se glasbena prizorišča niso razvila v mestu, temveč v okoliških krajih.”

Marko: “Kar po svoje že govori o identiteti Nove Gorice. Če si moral v Bukovico ali na Hum, da si se zabaval, to veliko pove tudi o mestu samem.”

> Prepoznavna značilnost novogoriške zabavnoglasbene scene je relativno pozni pojav uspešnih bendov, ki bi ustvarjali avtorsko glasbo. Eno celo obdobje novogoriške glasbene zgodovine je obdobje preigravanja tujih, hrvaških ali italijanskih uspešnic. Kaj je botrovalo temu?

Tatjana: “Mislim, da je do določene mere to vseslovenski pojav.”

Marko: “Drži. Poglejmo samo na to, da v 70 letih lahko preštejemo na prste ene roke lp-je slovenskih izvajalcev. Popularna glasba se je večinoma jemala zgolj kot podlaga za zabavo. Zato pa ne potrebuješ avtorske glasbe. Prej nasprotno. Iz prve roke zagotavljam, da si ljudje niso želeli, da bi bendi igrali kaj svojega. Ker je sprejemati novosti za poslušalca napor, zabavati se ob starih, poznanih uspešnicah pa je udobno.”

Tatjana: “Ustvarjalci tudi niso imeli kje predstavljati svoje avtorske glasbe. Eden od razlogov za to, da je avtorsko ustvarjanje v Novo Gorico vendarle prišlo z manjšo zakasnitvijo, pa je tudi v tem, da tu nismo imeli radija. Torej nismo imeli studia. Veliko več avtorske glasbe in prej je nastalo v Kopru, Ljubljani in Mariboru kot tu, kjer studia za produkcijo še danes ni.”

Marko: “Sčasoma se je kljub naštetemu začela oblikovati določena skupina ljudi, ki je kreativnost v glasbi začenjala razumevati kot sredstvo, s katerimi lahko izražaš svoja čustva in umetniške ambicije.”

> Prva zasedba, ki je prestopila ta prag je bila skupina Era?

Tatjana: “Tako je. Posneli so nekaj avtorskih pesmi. Ampak, kakor so nam pripovedovali, so imeli tudi oni dve zasedbi oziroma dve postavi. Igrali so avtorske skladbe, ampak so tudi preigravali uspešnice.”

Marko: “Po domače: ena zasedba za rock koncert, druga za Park hotel.”

> Načeloma velja, da so urbana okolja tista, v katerih veliko bolj uspešno rastejo progresivne kulturne pobude. Je problem v zakasnitvi tudi to, da je morala Nova Gorica svoj urbani značaj po drugi vojni sploh vzpostaviti?

Marko: “Zagotovo. Pri čemer je bil korektor, ki je omilil ta problem, in to je neposredna bližina meje. Ljudje so poslušali italijanske radijske postaje, gledali televizijske postaje, imeli so stik s tako imenovano sodobno urbanostjo, kar je pripomoglo k temu, da Nova Gorica le ni bila tako 'ruralna', kot bi lahko bila sicer.”

Tatjana: “Zaradi te bližine meje so imeli tudi precej boljše inštrumente kot skupine v drugih delih Slovenije.”

> Iskreno povedano: kaj sta si mislila o Novi Gorici, ko sta bila dijaka in študenta? Kako sta kot mlada človeka doživljala to okolje? Kot zaprto, provincialno in “zaplankano” ali pač ne?

Tatjana: “Novo Gorico sem videla kot mesto duhov, zato sem vso energijo vlagala v to, da smo z Glasbeno mladino organizirali Rock Primorske, Goriško poletje in koncerte. Nikakršnega dogajanja ni bilo nikjer.”

Marko: “V srednji šoli je bil moj svet vezan na gimnazijo in malo smo se getoizirali, ampak v pozitivnem smislu. Tudi zato morda Nove Gorice nikoli nisem čutil kot neke hude province. Že ko sem prišel v mesto, se mi je zdelo, da sem prišel v neko bolj svetovljansko okolje, čeprav sem se priselil iz veliko večjega Sarajeva. Ampak tu je bilo vse sodobno, bleščeče, v bloku, v katerega smo se vselili, je vse dišalo po novem.”

> Kako sta si zastavila oddaje? Bo več glasbe ali več besed?

Tatjana: “Odvisno od sogovornikov, vsekakor pa čim več glasbe. Odločili smo se, da nekoliko manj pozornosti namenimo, denimo, Avtomobilom ali članom zasedbe Zaklonišče prepeva, torej glasbenikom, ki so še dejavni.”

Marko: “Koncept je, da opozorimo na določene prelomne trenutke, ki se nam zdijo bistveni za razvoj zabavne glasbe v Novi Gorici. Da tudi ljudje, ki ne poznajo dogajanja v preteklih desetletjih, dobijo vsaj prvi vtis o tem, kako je bilo takrat, in morda primerjajo še s tem, kar se dogaja danes.”

> Ste presneli kakšen magnetofonski trak? S podstrešja rešili kakšen zaprašen arhivski posnetek?

Marko: “Nekaj jih je, ampak ravno pomanjkanje originalnega materiala je največja težava teh oddaj.”

Vesna Humar

Leo Caharija