Zgodbe ruskih disidentov: Putinu inteligenca ni preveč potrebna

V grobem poznamo dve vrsti boja: tisto domačo, ko pogumneži svojo glavo nosijo na pladnju, in tisto iz tujine, kjer se uspešno prebeglim ni treba tako bati za življenje, je pa seveda tudi njihova kritika precej manj učinkovita. Vladimirja Putina, na primer, ne briga preveč, kaj nekdanji svetovni šahovski prvak Gari Kasparov razlaga v tujini, pa čeprav so to najuglednejše katedre po svetu ali izjave najodmevnejšim medijem. Če pa bi se postavil sredi Moskve in tam organiziral nekakšno zborovanje, bi ga brez milosti zaustavil, kaznoval, zaprl, morda celo obsodil na smrt. Zato je prebeglim na nek način lažje. Ker gre praviloma za vrhunske intelektualce, za zelo uspešne predstavnike na svojih področjih, se s prebegi najbolj okoristijo njihove nove domovine.

Zelo izrazito je to v umetnosti. Pisatelji, kiparji, slikarji, skladatelji, glasbeni virtuozi, baletniki. V manjši meri športniki, z blestečo izjemo šahistov, ki pa jih marsikdo tako ali tako prej uvrsti med umetnike kot športnike.