Za dobro fotko vstane tudi sredi noči
Ljubitelji krajinske fotografije ob imenu Jake Ivančiča kar zastrižejo z ušesi. 39-letni Koprčan, ki sicer zadnjih pet let živi v Ankaranu, s svojimi vrhunskimi fotografijami že vrsto let navdušuje uporabnike družbenih omrežij doma in po svetu. Njegov talent je prepoznal tudi sloviti National Geographic, ki je Ivančičevo čarobno zimsko fotografijo Bleda razglasil za najlepšo krajinsko fotografijo leta 2018.
Ni čudno, da je Občina Ankaran za ambasadorja najmlajšega slovenskega Krajinskega parka Debeli rtič izbrala prav Jako Ivančiča, ki že vrsto let predstavlja svetu naravne vrednote tega območja. Istra in njene lepote vsekakor ostajajo v Jakinem srcu, a v zadnjem času ga vse bolj privlači zimska idila. In ker snega v njegovi domači Istri pozimi ni ravno v izobilju, je treba pač sesti v avto in se odpraviti tja, kjer se zasnežena pokrajina sama ponuja, da jo ujame v svoj objektiv. “Odkar sem lani kupil zimske gume, ni več omejitev,” se zasmeje Jaka, ki je že od malega navdušen hribolazec. A fotografiranje zasneženih vrhov in pokrajine pod njimi zahteva ne le dobro fizično pripravljenost, saj sopihanje navkreber z vso potrebno fotografsko opremo v nahrbtniku ni ravno mačji kašelj, ampak tudi zgodnje vstajanje. “Ob morju so resda najlepši sončni zahodi, v hribih pa ... Kaj pa vem, morda pretiravam, a zdi se mi, da takšne spokojnosti, takšnega miru, kot ga doživiš ob sončnem vzhodu, ne najdeš nikjer drugje kot prav tam visoko v gorah. In če želiš v svoj objektiv ujeti pravi trenutek, moraš biti na vrhu hriba vsaj pol ure prej, preden sonce vzide, da se lahko v miru pripraviš na tisti 'škljoc', kar pomeni, da je treba od doma zelo zgodaj,” pojasnjuje. Kot priznava, ni ravno jutranji tip, a “za dobro fotko sem pripravljen vstati tudi sredi noči”.
Večina fotografij, ki jih objavljamo danes, je nastala prav v zgodnjih jutranjih urah. Posnete so s fotoaparatom Canon 5d mark IV in različnimi objektivi. Jaka pri fotografiranju vselej uporablja stojalo. Nagrajeno fotografijo Bleda je “škljocnil” 4. februarja letos tik ob sončnem vzhodu. “Vstal sem ob štirih, sedel v avto in se zapeljal na Bled. Na vrhu Ojstrice, kjer je nastal ta posnetek, kljub zgodnji uri nisem bil sam. Vremenska napoved za tisti dan je bila obetavna in kar nekaj fotografov je imelo podobne namene kot jaz; vsi smo pripravljeni čakali na trenutek, ko bodo prvi sončni žarki pobožali pokrajino pod nami.”
Tudi čakanje na sončni vzhod v naravnem rezervatu Zelenci ob izviru Save Dolinke, ko je termometer kazal minus 17 stopinj Celzija, mu bo zagotovo ostalo še dolgo v spominu. “Okej, bilo je mrzlo, bil sem neprespan ... Ma je bilo vredno!”
