Temne oči na baročni belini
Lipiško posestvo je posebnost in zanimivost, ki jo v vseh njenih razsežnostih dojamemo šele, ko se poglobimo ne samo v temne oči najstarejše pasme konj na svetu, temveč tudi v posestvo, ki skriva v sebi številne zgodbe častitljive, 441 let dolge zgodovine.
Lipica ni Kras, niti vrt ali park, pravi Marvy Lah, krajinska arhitektka, ki na novogoriškem zavodu za varstvo kulturne dediščine že leta bdi nad tem zavarovanim spomenikom državnega pomena. In dodaja: “Lipica je specifična. Prvi je v njej lipicanec, ki je najstarejša kulturna pasma konj v Evropi in na svetu in je v rejskem, zgodovinskem in kulturnem pomenu izjemen. Zato je Lipica unikum v Evropi.”
Srčika te posebnosti so lipicanci, baročna pasma konj, v vihru visoki od 153 do 158 centimetrov, z glavo zmerno konveksnega profila in velikimi temnimi očmi živahnega pogleda. Ker so dobro učljivi, so jih kmalu začeli trenirati za vožnjo vpreg, delo pod sedlom in klasično dresuro. V španski dvorni jahalni šoli na Dunaju so kmalu po njeni ustanovitvi v 16. stoletju zamenjali španske konje, po katerih je šola dobila ime.
Tedaj so iz Lipice na Dunaj začeli voziti triletne žrebce. V zahvalo in počastitev so ob vsakem odhodu na Dunaj ob njihovi poti v bližini Dunajskega drevoreda posadili drevesa in tako je nastal še Drevored trojčkov. Tržaškemu drevoredu pa so kasneje, ko je pot na Dunaj vodila prek Sežane, dodali še Sežanski drevored. Vsi so še lepo ohranjeni in vzdrževani, ob prenovi pred nekaj leti so v Lipici posadili še 1300 dreves. Vse to in še marsikaj je Lipica.
