Starim in odsluženim predmetom vrača nekdanji sijaj
Na skrbno urejenem podstrešju gospodarskega poslopja Franca Tomšiča z Bača, ki ga znanci in domačini bolje poznajo po hišnem imenu Puškin, se skriva pravi muzej starih koles. V zbirki se jih je nabralo že krepko več kot sto.
Najstarejši sta poldrugo stoletje star enokolesnik iz 19. stoletja in kolo francoskih alpinskih vojakov iz leta 1912. Sicer pa poleg nemških, avstrijskih, jugoslovanskih, ruskih, francoskih in drugih redkih primerkov hrani tudi celo vrsto obnovljenih Rogovih koles iz 60., 70. in 80. let minulega stoletja. Franc Tomšič, ki je tudi velik ljubitelj starih avtomobilov in vseh vrst starin, je skoraj vsa kolesa obnovil sam, z veseljem pa svojo zbirko pokaže vsem, ki jih to zanima.
Navdušenje nad starinami se je začelo s starodobniki
Vseh koles, kot pravi, še ni uspel prešteti. Od takrat, ko se je pred petimi leti odločil, da bo sam obnovil šestdeset let staro domače hišno kolo, se jih je nabralo že toliko, da je z njimi zapolnil celo podstrešje. “Vse se je začelo, ko sem se odločil obnoviti naše staro hišno kolo italijanskega proizvajalca Bianchi, ki je bilo slabo ohranjeno in že skoraj za na odpad. Ker mi ga je bilo žal zavreči, sem se odločil, da ga sam restavriram. Takrat sem se navdušil za ta hobi, ki me zdaj drži že nekaj let,” pripoveduje Tomšič, medtem ko ponosno pokaže svoje prvo obnovljeno kolo, ki ima zanj še posebno čustveno vrednost. Kasneje je obnovil še svoj 55 let star Tomosov motor Colibri T12.
“Skoraj vsaka obrt je imela svoje kolo z vso opremo. Namesto gasilskega avta je bilo včasih gasilsko kolo, z opremo prilagojena kolesa so uporabljali tudi mizarji, kovači, čevljarji, pa šivilje in krojači, logarji, mlekarice in celo babice, ki so pomagale pri porodih na domu.”
Franc Tomšič - Puškin, zbiratelj starih koles
Obnovil je tudi 55 let star Tomosov Colibri T12 in motor jugoslovanske vojaške policije. (foto: Katja Kirn Vodopivec)
Njegovo navdušenje nad starinami se je sicer začelo s starodobniki. “V 80. letih sem najprej začel popravljati in obnavljati džipe, nato pa sem se lotil obnove tudi drugih starih avtomobilov. Tako imam zdaj doma dva džipa, fička, katrco, mercedesa in hrošča,” opiše začetke svojega zbirateljskega konjička, ki se je pred dvajsetimi leti iz motoriziranih vozil najprej razširil na stare predmete, nazadnje pa razmahnil v zavidljivo zbirko starih koles. Popravila in obnove starih koles in avtomobilov se je priučil sam, nekaj osnovnega znanja pa mu je prinesel poklic strojnega ključavničarja. Sicer pa se vse da priučiti z voljo in trudom, pravi.
“Otroci si prinesejo lesene žlice, nato pa v črni kuhinji skupaj zakurimo ognjišče in skuhamo polento z mlekom. Tako kot so to počeli nekoč na vasi.”
Skoraj vsaka obrt je imela svoje kolo z opremo
Najbolj obsežna je njegova zbirka Rogovih koles iz 60., 70. in 80. let minulega stoletja. Tomšič hrani tudi veliko jugoslovanskih koles, kot so Partizanova in Unitasova, ter italijanska Bianchi, Julia, Olympia in druga, ki so bila pri nas najbolj pogosta, uspelo pa mu je dobiti tudi bolj redke primerke nemških, avstrijskih, ruskih, francoskih in angleških koles. “Med njimi so različni tipi koles. Čeprav se na prvi pogled zdijo enaka ali podobna, je vsako med njimi drugačno. Niti eno kolo v zbirki ni podvojeno,” pove Tomšič, ki kolesom po obnovi doda tudi manjkajočo opremo. Tako je denimo Puhova kolesa iz 30. in 40. let minulega stoletja opremil z manjkajočimi petrolejskimi svetilkami. Nekatera iz predvojnega časa so uporabljala še sveče.
Posebej zanimiva so obrtniška kolesa iz 40. in 50. let prejšnjega stoletja. “Skoraj vsaka obrt je imela svoje kolo z vso opremo. Namesto gasilskega avta je bilo včasih gasilsko kolo, z opremo prilagojena kolesa so uporabljali tudi mizarji, kovači, čevljarji, pa šivilje in krojači, logarji, mlekarice in celo babice, ki so pomagale pri porodih na domu,” razlaga med ogledovanjem teh zares posebnih, a obenem zelo priročnih prevoznih sredstev.
“Šaro” je odnašal s sabo domov
Kolesa, pa tudi druge predmete, mu prinašajo vaščani, znanci in prijatelji, ki zdaj že vedo, da jih bodo pri Puškinih zelo veseli. “Veliko koles in drugih starin sem sicer dobil tudi od zbirateljev in na bolšjih sejmih, kjer sem zadnja leta reden gost,” se posmeje Tomšič, ki se na sejem zdaj odpravi kar z avtomobilsko prikolico. Za najstarejše in tudi najdražje kolo v zbirki - monocikel z letnico 1875 - je odštel nekaj tisoč evrov.
Predmete prinaša od vsepovsod. Veliko jih dobi od zbirateljev in znancev, nekaj jih tudi kupi na bolšjakih, nekatere pa najde celo na odpadu. (foto: Katja Kirn Vodopivec)
Medtem ko je s predmeti nekoliko drugače. Te išče tudi po odpadih. In prav tam se je začela njegova pot zbiranja starih in odsluženih predmetov. “Ko smo leta 1990 na Krku kupili staro hišo, sem velikokrat zavil na tamkajšnji odpad in tam našel marsikaj zanimivega, od starih kovčkov do ladijskih štrikov in razne stare posode. Vse to, kar je za nekoga samo šara, sem jaz odnašal s sabo domov,” s posebnim žarom v očeh pokaže na majhna aluminijasta lijaka za vlivanje tekočine. Nič posebnega, bi rekli, a Tomšič ju je skrbno shranil skupaj s številnimi drugimi predmeti.
Mali muzej v črni kuhinji
Ko je kasneje v nekdanjem hlevu uredil črno kuhinjo z odprtim ognjiščem, je ta sčasoma postala pravi mali muzej za vse odslužene predmete, ki so se nabrali v vseh teh letih: od starih gramofonov, zibelke, kavnih mlinčkov, kovčkov, do posode, stenskih ur in fotoaparatov. V stari obnovljeni kredenci se najdejo celo nedotaknjeni zavitki cigaret iz 60. let, ki jih je kupil na bolšjem sejmu.
Črno kuhinjo je Tomšič uredil v nekdanjem hlevu. Odprto ognjišče je izdelal sam iz kosov starih vaških ognjišč. (foto: Katja Kirn Vodopivec)
“Prijatelji in znanci, ki pridejo na obisk, to z veseljem pogledajo, saj večino teh stvari danes nimaš več kje videti,” pripomni. Obisk Puškine črne kuhinje, ki je tudi ena od postojank na vaški učni poti Beu kamn, je posebno doživetje tudi za šolarje, ki redno prihajajo na oglede skupaj z učiteljicami. “Otroci si prinesejo lesene žlice, nato pa skupaj zakurimo ognjišče in skuhamo polento z mlekom. Tako kot so to počeli nekoč na vasi,” je vesel Tomšič, ki že razmišlja, da bi za oglede uredil tudi bogato zbirko koles. “Na veliko steno v ozadju bi morda postavil platno, na katerem bi predvajal stare posnetke o kolesih. Še prej pa me čaka večja naloga, da popišem in označim vsako kolo posebej,” načrte za prihodnost sklene Tomšič.
