Šminka, kamorkoli pogledaš

Kar nekako hecna je tale reč s šminko. V vsaj 99 odstotkih jo uporabljajo ženske, namenjena je pa v bistvu moškim! Natančneje, ženske z uporabo šminke na nek način izzivajo. Si hkrati gradijo samozavest, nekje v podzavesti pa verjetno le tli želja, da bi bile lepše. Za svoje potencialne partnerje, seveda. Če vprašamo povprečnega moškega, s čim ga predstavnice nasprotnega spola najbolj privlačijo, bo odgovor skoraj zagotovo izbiral med lepimi, dolgimi nogami, lepimi očmi ali okroglimi, privlačnimi ustnicami. Ali nas naj torej čudi, da so visoke pete, najrazličnejše maže za oči in zadeve tam okrog njih, predvsem pa šminke, tiste reči, brez katere moderna ženska ne more in ne sme?

Zgodovina šminke je zelo turbulentna. Preživljala je svoje zlate čase, ko je veljala za simbol lepote, in bila hkrati tako nedosegljiva, da so si jo lahko privoščile le najbogatejše dame. Potem je bila dolga stoletja prepovedana: v mračnem srednjem veku je veljala za simbol nemoralnosti, celo čarovništva, katoliška cerkev jo je (predvsem tisto rdečo) povezovala neposredno s hudičem. Pa spet zasuk na glavo, vse do današnjih dni, ko šminka velja za simbol glamurja in elegance in je hkrati nepogrešljiv pripomoček za sleherno žensko dušo. In tudi moški se v zadnjih desetletjih že brez sramu šminkajo. Pa saj jim drugega niti ne preostane: neka ameriška raziskava je pokazala, da ženske v svojem življenju pojedo do dva kilograma šminke, moški pa kar dvakrat več. Razlog je preprost: našminkane ustnice vabijo k poljubom, vsak poljub našminkanih ustnic pa v skupno bero doda nekaj gramov …