Sivka in žajbelj za dišeče poletje

Sivka in žajbelj (Salvia officinalis L.) spadata med medovite rastline. Stebla sivke so poraščena z ozkimi srebrnkasto zelenimi listi, ki so rahlo dlakavi in imajo žleze, v katerih nastaja eterično olje. Na vrhu poganjkov pa oblikuje klasasta socvetja, nežno vijolične barve z značilnim aromatičnim vonjem. Žajbelj je trajna zeliščna roža, ki podobno kot sivka oblikuje grmičke. Listi so dlakavi in na močnem soncu imajo srebrno siv pridih. Na vrhu stebel oblikuje modro vijolične dehteče cvetove, ki cvetijo sredi vročega poletja. Žajbelj uvrščamo med redke zeliščne rože, ki se jim vonj in okus s sušenjem še podvoji namesto omili. Iz listov in cvetov pripravljamo čaj in sirupe.

Sivka (Lavandula angustifolia) uspeva do 800 metrov nadmorske višine. Sadimo jo na južne, sončne lege. Zahteva dobro odcedna tla. Uspeva v rjavih karbonatnih tleh, z določeno vsebnostjo glinastih delcev. Izbiramo nekoliko nagnjena zemljišča, da se izognemo zastajanju vode v tleh, zaradi česar lahko nastanejo velike škode na koreninskem sistemu, kar posledično vpliva na propad rastlin.

Sivka je trajen polgrm, ki zraste od 60 do 100 centimetrov visoko. Bogata je z eteričnimi olji. Cvetovi so modro vijolične barve, formirani v klasastih socvetjih. Cveti junija in julija. Uspeva na sončnih rastiščih, v suhih, lahkih in apnenčastih tleh. Razmnožujemo jo s potaknjenci, tako da spomladi ali jeseni narežemo od 10 do 20 cm dolge stebelne potaknjence ali pa grmičaste rastline delimo.

O avtorjih

Rubrika Nega sobnih rastlin nastaja v sodelovanju Kmetijsko gozdarskega zavoda (KGZ) Nova Gorica in Primorskih novic. Avtorici sta svetovalki specialistki iz koprske enote KGZ Nova Gorica.

Največ zdravilnih učinkovin je v cvetovih. Nabiramo jih junija in julija. Za pridobivanje eteričnega olja pa koristimo cele rastline. Čisto eterično olje je razkužilo, blago pomirjevalo, lajša pa tudi bolečine pri pikih žuželk ter manjših opeklinah. Eterično olje uporabljamo pri masažah, pri kožnih vnetjih, revmatičnih bolečinah in proti nespečnosti. V kulinariki lahko iz sivke pripravljamo kise. Uporabimo jo lahko tudi kot dišavo v džemih, sadnih solatah, mlade liste uporabljamo kot začimbo k ribjim jedem, divjačini, pikantnim omakam. V gospodinjstvu lahko uporabimo sivko za odganjanje moljev, v obliki posušenih cvetnih šopkov ali pa iz posušenih cvetov napolnjene okrasne vrečke vlagamo v omare.

Gojenje sivke v nasadu

Sadike sivke posadimo v tla, ki smo jih predhodno pognojili glede na opravljeno analizo tal z organskimi gnojili. Sadimo jo lahko spomladi ali jeseni na medvrstne razdalje: 200 cm krat 80 do 100 cm.

Čisto eterično olje sivke je razkužilo, blago pomirjevalo, lajša pa tudi bolečine pri pikih žuželk ter manjših opeklinah.

V predhodno pripravljena in z organskimi gnojili pognojena tla posadimo sadike sivke, ki so visoke vsaj 10 do 15 cm in imajo dobro razvit koreninski sistem. Vedno izberemo izključno sončne lege. Tla morajo biti zelo dobro odcedna. V hribovitih predelih gojimo običajno sorto Lavanda officinalis (L. Angustifolia), ki je zelo cenjena in nam daje visoke pridelke. Pod 700 m nadmorske višine pa gojimo sorto L. hybrida, ki nam daje visoke pridelke.

Zelo pomembno je gojenje sadik, ki morajo biti vzgojene v kakovostnem substratu. Sadike morajo imeti dobro razvit koreninski sistem, da lažje prenesejo presaditveni šok, v fazi presajanja na stalno mesto.

Žajbelj običajno na vrtu zasadimo na robove vrta ali pa v gredo s trajnicami, če imamo dovolj veliko površino za ureditev vrta. Žajbelj namreč odganja škodljivce, kot so kapusov belin, listne uši, polže in molje.

Med rastjo je potrebno medvrstni prostor rahljati in čistiti plevelov ali enostavno mulčiti, ker s tem poskrbimo za stalen vnos organske snovi v tla, kar ugodno vpliva tudi na strukturo tal. Po potrebi rastline lahko tudi dognojimo z organskimi gnojili. Sivka ni zahtevna rastlina glede potreb po vodi, zato je že dovolj namakanje v času po sajenju sadik. Mlad nasad namakamo le v primeru, če nastopi že v prvem letu huda suša. Žetev sivke vršimo od sredine meseca junija do konec julija meseca.

Uporaba sivke

Ekološka pridelava sivke omogoča tudi različne predelave sivkinih cvetov tako, da iz njih pripravljamo čaje, jih uporabljamo kot začimbo, uporabljamo jih za pripravo aromatičnega kisa, oljčnega olja. Posušene cvetove uporabljamo tudi v druge namene: dišeče vrečke uporabljamo za zaščito obleke pred molji, uporabljamo jih pri izdelavi ekološkega mila, ekoloških sveč, potpourrija, to je mešanice aromatičnih zelišč, začimbnic, cvetov, žitnih klasij, posušenega sadja ali olupkov sadja ...

Žajbelj odganja škodljivce

Žajbelj (Salvia officinalis L.) je nizek, večleten grmiček, visok do 60 centimetrov, močno razvejan in v spodnjem delu olesenel. Pozimi lahko na izpostavljenih legah zmrzne prav do korenin. Listi so jajčaste oblike, na obeh straneh žametno dlakavi, dolgi od tri do deset centimetrov. Cvetovi so vijoličaste, redkeje bele barve. Skupine cvetov sestavljajo navidezno klasasto socvetje. Žajbelj ima dišeč vonj in topel, nekoliko trpek in grenak okus. Glavna sestavina eteričnega olja je tujon. Za začinjanje uporabimo žajbljeve liste in cvetne vršičke.

Domovina žajblja je Sredozemlje in Mala Azija. Gojen uspeva po vsej Evropi. Svetovno znan in zelo cenjen je dalmatinski žajbelj. Po kakovosti pa mu sledi albanski žajbelj. Je medonosna rastlina, bogata z zdravilnimi učinkovinami in eteričnimi olji. Žajbelj ima rad sončno, toplo in zavetno lego. Občutljiv je na mraz in odvečno vlago. Razmnožujemo ga z deljenjem starejših rastlin ali s semeni. V maju in juniju, tik pred cvetenjem, rastline požanjemo. Takrat vsebujejo listi in cvetni vršički največ eteričnega olja. Požeto herbo sušimo nekaj dni v senci ali v sušilnici pri nižjih temperaturah. Liste in cvetne vršičke nato ločimo od stebelc.

Žajbelj hranimo v dobro zaprtih posodicah v temnem prostoru. Hrani ga lahko dodajamo v obliki celih lističev ali vršičkov; lahko pa jih tudi zdrobimo in zmeljemo. Latinsko ime “salvia” izhaja iz besede “salvus”, ki pomeni zdrav. Žajbelj običajno na vrtu zasadimo na robove vrta ali pa v gredo s trajnicami, če imamo dovolj veliko površino za ureditev vrta. Žajbelj namreč odganja škodljivce, kot so kapusov belin, listne uši, polže in molje.

Uporaba žajblja v kulinariki

Z žajbljem začinjamo pečenke iz divjačine, svinjine, jagnjetino, nekatere ribe (posebno jegulje) in marinade za ribe. Odlično se poda v nadeve za meso. Z njim lahko začinjamo svinjino, klobase, sir in pečene ribe. Žajbelj ima močan, nekoliko grenak in smolnast okus, zato ga uporabljamo v majhnih količinah. Dobro se dopolnjuje s česnom in čebulo, pa tudi s šetrajem, timijanom in pehtranom. Žajbelj preprečuje žarkost maščobe, zato ga uporabljamo kot antioksidant v mesni industriji.

Čaj iz žajblja, ki ga grgramo, je najbolj idealno sredstvo proti vsem vrstam vnetja žrela. Zunanje ga uporabljamo kot antiseptik, zaustavlja kri in zdravi rane. Notranje pa se koristi predvsem pri vnetjih prebavil, dihal in izločal. Pri dihalih deluje kot balzam in pomirja astmatične napade. Zmanjšuje potenje in znižuje količino sladkorja v krvi. V kulinariki liste uporabljamo pri pripravi mesnih in ribjih jedi. Uporabljamo sveže ali posušene liste in cvetove. Sveže cvetove lahko potresemo po raznih solatah.

Jana Bolčič, mag. Urška Klančar


Najbolj brano