Saša Pavček: “Primorska odprtost je moja dota”

Seveda je v Kopru nujno vprašanje, koliko se umetnica, ki sicer živi v prestolnici, a pogosto prihaja v Sečo, počuti Primorka: “Primorka sem po značaju, po mami, po noni in nonotu, ki sta doma iz Klanca pri Kozini, tam sem preživela otroštvo.” Tam je vzljubila primorsko narečje, ki je postalo jezik nekaterih njenih izvrstnih dramskih besedil: “V Klancu sem v otroštvu spoznala tudi najbolj pretresljive zgodbe, ki jih počasi začenjam zapisovati. Njihov nauk je, da so Primorci kleni ljudje, ki so se vedno borili za svoj obstoj, a hkrati sprejemali življenje takšno, kot je. Tam sem, denimo, videla svojega prvega mrliča in čeprav je bil to otrok, sem se naučila smrt sprejeti kot nekaj naravnega. Tam sem spoznala, kako je živeti z živalmi, kako je živeti z naravo in rastlinami in kako je živeti v družini, ki je bila, no, taka kot vse družine, kjer se imajo radi, ampak so tudi zelo temperamentni in se kregajo. To se pozna tudi pri mojem odrskem izražanju in pri mojem umetniškem delu. Razpon čustev, ki jih Primorci kažejo s svojo odprtostjo, je moja dota in moj značaj.”

Brez Ljubljane, pravi, si svojega življenja ne bi mogla predstavljati: “Ampak danes, ko sem se zgodaj zjutraj peljala na Primorsko, se je takoj za Vrhniko dvignila prosojna rožnata meglica, ki me je spomnila na besedila Antona Čehova. Takoj ko sem se pripeljala v Koper in zagledala morje, pa se mi je zdelo, kot vsakič, da se mi je odprla širina, obzorje. In ko sem prišla v Sečo, kjer že vse cveti, sem začutila, da sem doma.” Je torej pot iz osrednje Slovenije na Primorsko še vedno neke vrste pot v raj? “Seveda je raj. Kdor živi tu vsak dan sicer kdaj pa kdaj najbrž vidi tudi košček pekla.”

“Po eni strani se mi zdi, da je ta brutalni kapitalizem v resnici razčlovečil človeka, po drugi strani pa v vseh generacijah čutim in srečujem ljudi, ki mislijo in živijo drugače ter ne glede na družbeni sistem ne želijo izkoriščati soljudi, temveč bivati v harmoničnem sožitju z vsemi.”