Prlekija: Namesto oljk imajo buče, namesto krokodilov pa vodne bivole
Prlekija je dokaj oddaljena od Primorske, a si zadnja leta zelo prizadeva, da bi bila zanimivejša in lepša. Vinogradi so njen glavni ponos, saj gre za tradicijo, ki sega v čase starih Rimljanov. Namesto oljk sadijo velike rumene buče za vse bolj cenjeno bučno olje. Morje nadomeščata reki Mura in Drava, ki objemata zeleno gričevnato pokrajino. Krasijo jo še jezerca in čudežne ormoške lagune, v katerih ne plavajo krokodili, ampak mogočni vodni bivoli.
Za nameček je ta naravni rezervat pravi raj za raznovrstne ptice, zlasti selivke, ki se rade ustavljajo tudi na Primorskem. Obe pokrajini imata svoje zgodbe in prav razlike bogatijo Slovenijo, da se radi sprašujemo in pojemo: Slovenija, od kod lepote tvoje ...
Križarji so Prlekiji dali tako vojaški kot kulturni pečat
Pri pisanju o Prlekiji se ni mogoče izogniti pestri zgodovini, od krvavih bitk, grobega pokristjanjevanja Slovanov do strahotne kuge in ne nazadnje do poučevanja o kmetovanju in vinski kulturi.
Križarski vitezi so pridelovali tako dobra vina, da so jih izvažali visokim škofom v Salzburg in cesarju na Dunaj.
Velik vpliv so dolga stoletja imeli vitezi nemškega križarskega reda, ki so bili hkrati vojaki, bolničarji in duhovniki. Leta 1199 jih je poklical Friderik tretji, ptujski graščak, da so pregnali plenilske Ogre in za nagrado dobili zemljo, gozdove in grad, kar je še zdaj njihova lastnina v kraju Velika Nedelja. Ime je dobil po bitki, ki so jo templarji dobili na praznik Velike nedelje. To je čudna zgodba, o kateri se ne govori, ker vitezi ne pripadajo ne Vatikanu ne slovenski Cerkvi. Zanimivo je, da je ta križarski red sredi 17. stoletja iz Jeruzalema prinesel kopijo slike Žalostne matere božje in jo obesil v stolp s kapelico, kraj pa preimenoval v Jeruzalem.
Križarski vitezi so pridelovali tako dobra vina, da so jih izvažali visokim škofom v Salzburg in cesarju na Dunaj. Še danes je pod graščino Kogl blizu Velike Nedelje ohranjena njihova klet z letnico 1542. To je grič z vinogradi, zgoraj je lepo prenovljena graščina z vrtom in 200 let staro lipo, ki jo krasijo poslikane steklenice, obešene na spodnje veje. Enkratno!
“Na vodah smo zgradili šest gnezditvenih otokov za vodne ptice. Za nagrado smo leta 2017 uspeli pridobiti naravni rezervat državnega pomena na območju, velikem 67 hektarov.”
Dominik Bombekzaposlen v rezervatu
Lastnik graščine je družina Cvetko, ki veliko da na umetnost, zlasti slikarstvo, in prireja tako umetniške kolonije kot razne koncerte na griču z najlepšim razgledom na pokrajino. “Kogl je pravljičen kraj,” sem rekla lastniku Franciju Cvetku in dobila odgovor: “Posestvo sem kupil leta 1982. Bilo je dobesedno v razsulu z vinogradi vred. Zdaj pridelamo 25 vrst vin, v glavnem belih, posebej cenjene so naše penine. Veliko vina gre v tujino.”
Nekdaj bazeni z odpadno vodo iz tovarne sladkorja so zdaj raj za živali
Nekdanja tovarna sladkorja v Ormožu je speljevala odpadno vodo pri predelavi sladkorja v šest bazenov v naravo, kjer so gnezdile mnoge ptice, zlasti selivke in med njimi celo ogroženi beli orel. Ko so leta 2006 tovarno zaprli, je bil dotok vode ustavljen. Območje ormoških lagun se je začelo zaraščati, kar je škodovalo vodnim pticam in so množično izginjale.
Okoljevarstveniki, predvsem prleško društvo za ohranjanje ptic, se je pravočasno postavilo na noge. “Najprej smo zagotovili nov dotok vode iz Drave v bazene. Sledilo je ogromno dela in časa, da smo uredili lagune tako, kot jih vidite zdaj. Med drugim smo na vodah zgradili šest gnezditvenih otokov za vodne ptice. Za nagrado smo leta 2017 uspeli pridobiti naravni rezervat državnega pomena na območju, velikem 67 hektarov,” pojasni Dominik Bombek, zaposlen v rezervatu.
Ponosen je, da jim je uspelo v lagune pripeljati tudi vodne bivole, za katere so zgradili tudi leseno zavetje za zimski čas. Ni kaj reči drugega kot to, da so se na lagunah zgodili čudeži, ki privabljajo obiskovalce, da poslušajo žvrgolenje krasnih ptic in regljanje žab.
Divja vožnja s kočijami in hrana, da si prste obližeš
In ko smo že pri živalih, naj dodam, da imajo Prleki zelo radi konje. “Naše konjeniško društvo v Središču ob Dravi šteje 50 članov. Imamo manežo za jahanje in prirejamo vrsto raznih dogodkov: majsko srečevanje s kočijami, izleti po okolici, konjeniški tabor za otroke, udeležujemo pa se tudi konjeniških srečanj v tujini,” našteje Miha Sok, predsednik društva, ki je za Društvo turističnih novinarjev nedavno organiziral dokaj divjo vožnjo s kočijami po poljskih poteh in skozi gozd vse do Drave, kamor so konji zabredli, da so lahko obrnili in k sreči ob tem niso zvrnili v vodo kopice rahlo prestrašenih članov in članic društva.
Prleki se radi pohvalijo s svojo kulinariko, pridelki iz domačih njiv in z mesom iz okoliških hlevov. Turistične kmetije so lepo urejene in čakajo na goste, rahlo zaskrbljene zaradi aktualnih razmer zaradi koronavirusa. Kmetija Ozmec v vasi Senešci si je omislila tri glampinge na vrtu. Turisti pa si lahko ogledajo zanimiv mizarski muzej. Novinarjem so pripravili zelo pester prleški zajtrk. Na kosilu v vasi Zasavci pa nas je gospodar Blaž Puklavec presenetil z vinom šipon, ki velja za kralja med vini. Prleki so ga pridelovali že v Napoleonovih časov, saj so ga francoski vojaki zelo radi pili in ga hvalili z besedami “C'est bon” in od takrat je to vino dobilo ime.
