Neetičnost industrijske eksploatacije živali

Predlog novele zakona o zaščiti živali, ki sicer vsebuje nekaj pomembnih dopolnitev, je bil deležen nasprotovanj predvsem kmetov in veterinarjev. Oboje najbolj motijo priučeni “pooblaščeni svetovalci”, ki naj bi nepoklicani vstopali na kmečka dvorišča in v hleve, veterinarji pa izpodbijajo njihovo strokovno znanje. Počutijo se degradirane in ogrožene. Presenečen sem, da se je stroka, ki - vsaj v zvezi s problematiko rejnih živali - v glavnem molči, sploh oglasila. Na temo intenzivne industrijske živinoreje bi se že zdavnaj morala odzvati veliko bolj konstruktivno in ne izključno takrat, ko se počuti ogroženo.

“Ljubezen do živali ni dovolj, treba je imeti tudi nekaj znanja,” je dejala Vida Čadonič Špelič (NSl). Res je, ljubezen do živali ni dovolj. Ne za priučenega svetovalca kot tudi ne za srednješolca, ki se iz morda sentimentalnih vzgibov vpiše na študij veterinarstva. Če ne prej, se je s svojo odločitvijo in samim seboj prisiljen soočiti v okrvavljenih belih klavniških škornjih, ki jih mora obuti na vajah. Ko stoji sredi industrijskega obrata, zmeden ob kakofoniji tekočih trakov in živalskih krikov, pomešanih z vonjem po hlevu in krvi, mora v sebi na nek način ubiti ljubezen do živali. V klavnici je popolnoma nemočen. Kako naj zaščiti vola, ki se mu bo penetrirni klin v naslednjem trenutku zaril v možgane? Če želi opraviti študijske vaje in postati veterinar, mora izklopiti sočutje in se soočiti z dejstvom, da je - kljub etičnim načelom, ki so ga morda pripeljala v ta poklic - le eden od členov industrije, ki svoje dobičke ustvarja na račun čutečih živih bitij.

Tudi rejne živali imajo zavest

Kot pri nekaterih drugih še nerazumljenih fenomenih se znanost tudi na področju raziskovanja zavesti šele dobro pričenja razvijati pri ljudeh, kaj šele živalih. Kaj je v resnici zavest, ne vemo.

Pristopi “iskanja” zavesti so različni, tako psihologi opisujejo njene različne ravni in različne kognitivne procese, za nevrobiologe pa je zavest povezana s sinhronim proženjem oscilatornih signalov med različnimi možganskimi področji.

Fenomen zavesti je skrivnosten že pri ljudeh, zaradi odsotnosti verbalnega kontakta in omejenega razumevanja vzorcev obnašanja različnih živali pa imamo z zavestjo živali še več težav. S ciljem zaščite človekove eksploatacije živali so jim filozofi skozi stoletja zavest odrekali in njihovo usodo prepuščali človeku. Ljudje, ki živijo v stiku z živalmi in so jih pripravljeni “razumeti”, seveda o njihovi zavesti ne dvomijo - v očeh namreč jasno prepoznavajo strah, veselje in celo empatijo, ki jo egoizem briše iz oči stehniziranega in površinskega človeka tega obdobja.

Živalsko zavest potrjujejo tudi raziskave, ki z etološkimi in nevrofiziološkimi pristopi ugotavljajo, da so tudi živali sposobne kompleksnega procesiranja, za katero verjamemo, da oblikuje zavest. Živali se zavedajo svojega telesa, čutijo psihološka stanja drugih živali v okolici in so sposobne tudi določenih oblik empatije.

Vse to velja tudi za rejne živali, posebno sesalce s človeku primerljivimi in za zavest pomembnimi možganskimi strukturami, kot so možganska skorja (korteks) in srednji možgani (mezencefalon). Ker v možganih ni enega samega centra, ki bi bil nekakšen “sedež zavesti”, tega fenomena ne moremo enostavno odreči tudi drugim živalim, ki jih izkoriščamo za lastne potrebe. Oscilacije, ki jih povezujemo z zavestjo, namreč nastajajo tudi v možganih z drugačno nevralno arhitekturo, kot jih imajo recimo ptice in ribe, ki jih prav tako redimo za hrano ljudi.