Nasveti Marije Merljak: štruklji - več kot jed

Štruklji že stoletja sodijo med prvih deset slovenskih kuharskih znamenitosti. Znanih je več kot sto receptov, vseh različic pa je zagotovo nekaj sto, če ne tisoč. Najbolj groba razdelitev bi bila na štruklje iz kvašenega in vlečenega testa, nato po poglavitni sestavini nadeva: orehovi, skutini, sirovi z rozinami, pehtranovi, metini, ocvirkovi, krompirjevi, fižolovi, repni in podobno. Ali po moki za pripravo testa: beli, pirini, ajdovi, rženi, polnovredni. In seveda po tem, ali so sladki ali slani.Enega prvih receptov za štruklje (pehtranove) je v tedanji slovenščini davnega leta 1589 zapisal dvorni kuhar na nadvojvodskem dvoru v Gradcu. Ljudje so jih seveda poznali že veliko prej. V Žički kartuziji so jih menihi v 13. in 14. stoletju jedli vsako soboto in za praznike, kuhane ali pečene. Žički štruklji so bili asketsko skromni, slani in samostojna jed, graški pa so bili postreženi kot sladica na koncu obeda.Hermann, nemški potopisec po Štajerski in Koroški, je proti koncu 18. stoletja zapisal, da so Slovenci jedli štruklje ob prazniku vseh svetih in okrog božiča. Valentin Vodnik je leta 1799 napisal recepta za rakove in mandljeve štruklje. Škof Slomšek je omenjal tudi borovničeve, bučne, fižolove, krvavične in svatovske s skuto, jajci in smetano ali z mesom iz tünke.Pisatelj Janez Trdina je zapisal, da so na Dolenjskem pšenični štruklji najboljša jed ob likofih in praznikih.

Ajdov štrukelj s skuto

Foto: Ivan Merljak