Petra Matos: “Naših 15 parov rok rado priskoči na pomoč”
Sobota
26. 06. 2021, 06.00
, posodobljeno: 23. 07. 2021, 09.41
Med letoma 2012 in 2014 je vodila projekt Očistimo Slovenijo ter ob izjemnem uspehu največjega okoljskega prostovoljskega projekta v zgodovini naše države postala prepoznaven javni obraz in ena tistih karizmatičnih Slovenk, ki svet spreminjajo na bolje. Petra Matos z možem Janezom živi v slovenski Istri, v vasi Kastelec, in skozi prostovoljsko društvo Trajnostni park Istra še naprej širi dobro. “Mi smo vedno pripravljeni priskočiti na pomoč,” pravi Petra Matos.
Svoje besede podkrepi s 15 mladimi prostovoljci iz vsega sveta, ki pod strokovnim vodstvom znajo narediti vse - izkopati krompir, obrezati oljke, popraviti streho, očistiti vaško pot ... Da je le za dobro človeka in skupnosti.
Trajnostni park Istra je dobrodelni projekt, ustvarjen leta 2013, da vsestransko podpre lokalno prebivalstvo in lokalne organizacije, ki delujejo na področju trajnostnih praks. To dosegajo s prostovoljskim delom in dobrodelnimi akcijami, v katerih vsako leto sodeluje več sto prostovoljcev iz vsega sveta.
“Radi bi prišli do ljudi, ki imajo dobre ideje, si želijo razvoja svoje vasi, so gonilna sila svojega okolja, pa vsega, kar so se namenili, sami ne morejo storiti.”
Petra MatosTrajnostni park Istra
Prostovoljci uredijo okolico doma tistim, ki tega ne zmorejo.
Po vaseh v zaledju slovenske Istre organizirajo prostovoljske tabore in pomagajo ljudem, ki potrebujejo pomoč, podpirajo dobre projekte domačinov ter izvajajo akcije, s katerimi ohranjajo naravno in kulturno dediščino Istre. Pomagajo domačinom na poljih, pospravljajo hiše, odkopavajo vodne izvire, grabijo, okopavajo poljščine, kosijo, obirajo oljke in sadna drevesa, vlagajo ozimnico, ki jo nato podarjajo človekoljubnim organizacijam, čistijo spomenike, razvažajo hrano, pomagajo starejšim in onemoglim ...
Prostovoljci pomagajo domačinom na poljih, pospravljajo hiše, odkopavajo vodne izvire, grabijo, okopavajo poljščine, kosijo, obirajo oljke in sadna drevesa, vlagajo ozimnico, čistijo spomenike, razvažajo hrano, pomagajo starejšim in onemoglim ...
“Poleg pomoči lokalnemu okolju nam je pomembno tudi izobraževanje prostovoljcev. Nudimo jim izkušnjo trajnostnega načina življenja ter jih spodbujamo, da se prek prostovoljstva spoznavajo z istrskim podeželskim okoljem, pridobivajo nove spretnosti ter izkušajo pristne stike z domačini,” tisto, kar s Trajnostnim parkom Istra, prejemnikom ene najprestižnejših mednarodnih okoljskih nagrad National Energy Globe Award Slovenia 2017, počne že sedmo leto, strne Petra Matos.
Šibkim starejšim ljudem pomagajo razžagati tudi drva.
“Mladi se prek dela učijo, obenem pa bivajo in delajo v varnem okolju, kjer se lahko izurijo in pridobijo samozavest.”
Janez MatosTrajnostni park Istra
Marljive in pridne roke
Ob našem obisku v Kastelcu, vasici v koprskem zaledju, kjer od leta 2019 deluje Prostovoljski center Kastelec, je velika, udobna hiša samevala, saj so prostovoljci iz različnih držav sveta pod vodstvom Janeza Matosa že reševali težave družine, ki ji zamaka streha. Poleg tega so se odzvali na klic koprskega centra za socialno delo in je skupina prostovoljcev odhitela na pomoč starejši gospe, ki živi v higiensko slabih razmerah, saj je telesno prešibka, da bi lahko primerno skrbela za svoje bivalno okolje. In takšnih zgodb je vse več in vsak dan prinese novo.
Pobiranje krompirja je preprosto, če ti pomaga 15 ljudi.
“Naše poslanstvo je spodbujati trajnostni razvoj s širjenjem vrednot prostovoljstva, solidarnosti in aktivnega državljanstva. Skupaj s prostovoljci z vsega sveta pomagamo ljudem, ki potrebujejo naše pridne roke, še posebej radi pa podpiramo ideje in projekte domačinov, ki prinašajo dolgoročne pozitivne vplive na našo regijo,” preprosto pove Petra Matos.
Iz 12 držav sveta je na Kastelcu trenutno nastanjenih 15 prostovoljcev. Večinoma so prispeli prek Evropske solidarnostne enote, ki združuje mlade pri prizadevanjih za bolj vključujočo družbo, pomoči najbolj ranljivim osebam in reševanju družbenih izzivov ter privabi natanko takšne osebe - ki želijo pomagati, se učiti in osebnostno rasti ter prostovoljstvo vidijo kot izkušnjo opolnomočenja in navdiha. Evropska solidarnostna enota prostovoljcem povrne potne stroške, hrano, jih zdravstveno zavaruje, v taborih, kakršen je Trajnostni park Istra, pa preživijo dva meseca.
Prostovoljci poprimejo za vsako delo.
“Res si želimo našo mlado, prostovoljsko energijo usmerjati tja, kjer je to najbolj potrebno. Radi bi prišli do ljudi, ki imajo dobre ideje, si želijo razvoja svoje vasi, so gonilna sila svojega okolja, pa vsega, kar so se namenili, sami ne morejo storiti. Mi smo tukaj, da jim ponudimo našo podporo pri njihovem delu. Pri nas je vedno na voljo 15 prostovoljcev, fantov in deklet, iz različnih držav sveta, starih med 18 in 30 let, ki se sami odločijo, da bodo za dva meseca postali prostovoljci, so temu predani in to idejo solidarnosti živijo,” izpostavlja Petra Matos.
Prostovoljstvo in okoljsko osveščenost živi, odkar ve zase, in je na lastni koži ugotovila, da je solidarnost nekaj, na čemer velja graditi bolj zadovoljno družbo. Vsi bi lahko imeli dostojno življenje, ki vključuje tudi skrb za okolje, podpira trajnostni razvoj in na sploh projekte, ki pomagajo regiji. “Radi bi dosegli vse, ki našo pomoč potrebujejo in tudi tiste, ki imajo dobre ideje - takšne, ki bi lahko zvišale kakovost bivanja v našem okolju ali ustvarile zelena delovna mesta, kar je predvsem v zaledju, kjer tega manjka, zelo pomembno. Imamo moč, da porinemo ideje, ki so družbeno dobre, a jih posamezniki sami ne zmorejo speljati. Radi pomagamo vsem, nočemo pa, da nam zmanjka časa za tiste, ki pomoč nujno potrebujejo, in takšni imajo prednost. Težko je, če moraš sam, s 15 pari rok pa je nekaj lahko storjeno v zelo kratkem času. Potrebujemo karakterno močne posameznike, ki jim drugi zaupajo in znajo ljudi povezovati,” spodbudo k sodelovanju širi ustanoviteljica Trajnostnega parka Istra.
Se kdo spomni rabut?
Doslej jih je obiskalo približno 1200 prostovoljcev, ki so opravili okoli 2500 prostovoljskih akcij in čez 70.000 prostovoljskih ur, ki jih izvedejo pod organizacijsko taktirko mentorja Janeza Matosa.
“Mladi se prek dela učijo, obenem pa bivajo in delajo v varnem okolju, kjer se lahko izurijo in pridobijo samozavest. Ob popoldnevih so prosti in jih aktivno preživljajo. Tukaj doživijo preporod, spoznajo uravnoteženo življenje, ko del dneva delaš, potem pa imaš čas zase, da se družiš, igraš, raziskuješ okolico,” pove Janez Matos.
Če bi vsaka vas istrskega zaledja imela aktivnega prostovoljca, ki bi Trajnostnemu parku Istra posredoval zamisli, kaj dobrega bi se lahko naredilo v posamezni vasi, bi bilo delo na terenu še bolj učinkovito in bi pokazali še večje rezultate.
“Morda se še kdo spomni, da so bile v preteklosti zelo žive tako imenovane rabute. Domačini so jih izvajali vsaj enkrat na leto in so z njimi vzdrževali vaško infrastrukturo. Tega nam manjka. Dandanes je po vaseh veliko starejših prebivalcev, ki energije in fizične moči za takšno delo nimajo več. Mi pa jo imamo in bomo prišli z našimi 15 prostovoljci ter to naredili. Rabute povezujejo ljudi, vasi to potrebujejo in zelo radi bi jih znova obudili,” o medsosedskem povezovanju, ki nam ga manjka, spregovori Petra Matos.
Če si ne želimo razvoja v napačno smer, bo potrebno stopiti skupaj, izpostavlja sogovornica: “Narava je zlasti v zaledju tisto, kar pritegne, in to moramo ohraniti. Hkrati pa ne smemo pozabiti na ljudi, saj jim je potrebno dati možnost, da živijo in preživijo. Turizem naj bo trajnosten, ne masovni, kar pomeni, da smo pozorni tudi na to, kje speljati kolesarske poti, kje treking poti, saj želimo ohranjati, ne rušiti naravnega ravnovesja. Imamo tudi veliko spoštovanje do kmeta, ki je tisti, ki vzdržuje kulturno in naravno krajino, ter ga z veseljem podpremo, še posebej, če je starejše generacije. Tisto, za kar on potrebuje teden dni, mi opravimo v enem dnevu. To je moč združenih rok.”
Povezovanje, o katerem govori Petra Matos in ga živi skupaj s svojo družino in prostovoljci, je v nasprotju s posledicami individualizma, ki nas obkroža in zapira v naše slonokoščene stolpe. Normalno postaja, da starejši niti več nočejo prositi članov svoje družine za pomoč. Družine, ki je včasih še prihajala na pomoč, potem pa postopoma s tem prenehala in pozabila na svojo dediščino. Biti sam takrat, ko bi te lahko obkrožali člani družine, je tragedija individualizacije.
V nekaj urah so pridne roke pobrale polna njivo krompirja.
Živeti tisto, kar čutiš
Sodelujejo pri akcijah Rdečega Križa, pomagajo varovancem Centra za socialno delo Južna Primorska, podpirajo Dnevni center za brezdomce v Bertokih, Obalno zavetišče za živali … Za doseganje ciljev se povezujejo s šolami in vrtci, občinami, lokalnimi skupnostmi, mediji, nevladnimi organizacijami, podjetji in ustvarjajo lokalno bazo prostovoljcev. Delajo načrte povezovanja v partnerstvu za širjenje dobrega.
Prostovoljcem delovne akcije prinašajo občutke zadovoljstva, saj takoj vidijo učinek svojega dela, fizično delo in utrujenost po njem pa prinašata zdrav občutek zadovoljstva. Številni med njimi prvič doživijo sožitje z naravo - oberejo sadje z drevesa, primejo v roke lopato ali žago, skuhajo marmelado ali izdelajo milo.
Petra Matos je geografinja in specializantka zakonske in družinske terapije, Janez Matos je prav tako geograf in je doktoriral iz varstva okolja. Spoznala sta se v času študija in sta kot strastna ekologa skupaj potovala po svetu, bila prostovoljca v Ekvadorju, Indiji, na Škotskem, Slovaškem, Islandiji. Leta 2009 sta ustanovila društvo Ekologi brez meja in pod njegovim okriljem izpeljala že prej omenjeno čiščenje dežele na sončni strani Alp, pozneje pa še vrsto drugih akcij.
“Potem ko sva to prvič izkusila v projektu pogozdovanja v Indiji, se nisem nikoli v življenju počutila bolj izpolnjeno. Srečna sem, da lahko zdaj to sama počneva tudi midva in da nama ljudje govorijo, kako jim je najin projekt resnično spremenil življenje, saj so začeli drugače gledati nase in na druge. Spoznali so, kaj je v življenju resnično pomembno, da se počutijo dobro, ko za druge naredijo nekaj dobrega in jim podarijo svoje delo. Gre za povezanost dela in življenja.”