“Najhuje pri odraslem človeku je, če izgubi otroka v sebi”
Dvigalo prime male noge in jih dvigne, da je otrok skoraj cel v zraku ... Strašljivo? Sploh ne! Tako Nejc Rožac previja najmlajše otroke v vrtcu, medtem ko se ti hihitajo njegovi domislici. “Občutek imam, da si malčki želijo, da bi bile njihove plenice polne, saj je včasih kar vrsta pred dvigalom,” pove in doda: “A ni mi težko. V vrtcu uživam in tega dela ne bi zamenjal.”
Prav pri previjanju otrok, četudi svojih, marsikateri predstavnik močnejšega spola odpove. Nejc Rožac pa je temu kos celo brez ščipalke na nosu. “Prvega otroka, hčer sestrične, sem previl pri svojih 15 letih. Pri tem mi ni bilo nikoli posebej hudo. Dvigneš, obrišeš, zapakiraš. Le pred kratkim nisem zdržal. 'Kaj si jedel, otrok?!' sem si takrat zamrmral v brado.”
Nejc Rožac, 23-letnik iz Rakitovca, je pomočnik vzgojiteljice Maje Kodarin v izolskem Vrtcu Mavrica, v enoti Livade. Moški v vrtcu so pri nas še vedno redkost, toda Rožac se zdi kot ustvarjen za ta poklic. Je vedno dobre volje, navihan in poln energije, hkrati pa dobro ve, kaj je njegova naloga in kaj so cilji vrtca.
“Z vzgojiteljico delujeva kot starša. Vsako skupino bi moral voditi tandem ženska/moški, tako kot je v družini. Otroci se lahko vedno zanesejo na naju, nama zaupajo. Tudi če naredijo kaj narobe, vedo, da bomo vse rešili skupaj.”
Po šoli se je odločil, da gre nazaj v vrtec
“V osnovni šoli si nikakor nisem mislil, da bom delal v vrtcu. V devetem razredu pa sem moral razmisliti, kaj bom počel v življenju. Zelo rad delam z ljudmi. Ekonomska in trgovska šola me nista zanimali, medicinska še manj, ko sem pri bratrancu videl, kaj se uči. S 'šraufanjem' nimam težav, na vasi smo vedno sami skrbeli za vse, a mi niti to ni dišalo. Pomorska šola ni prišla v poštev, ker sem bil naveličan morja. Veslal sem v kajaku, bil sem tudi državni prvak, a se mi je vse skupaj zamerilo zaradi dvojnih meril v klubu. Poleg tega sem želel stran od doma, da bi se osamosvojil in se naučil odgovarjati za svoja dejanja. Skupaj s sošolcem sem šel v Ajdovščino in si tlakoval pot v vrtec,” pojasni svojo odločitev.
Spoznavati je začel svoj bodoči poklic. “V prvem letniku nismo imeli prakse in si nisem predstavljal, kako poteka delo in kaj vse vključuje. V drugem sem začel delati z otroki v vrtcu v Rižani, kamor sem hodil kot malček, in do četrtega letnika sem celo šolsko leto komaj čakal prakso. Ne samo zato, da sem se rešil pouka, ampak predvsem zato, ker sem se imel fino z otroki,” se spominja. Po srednji šoli se ni želel takoj vpisati na fakulteto, to je storil zdaj. V Livadah je sprva poleti delal prek napotnice študentskega servisa, kasneje so ga zaposlili.
Nejc, koliko uhanov imaš?
“Sem bolj za neumnosti in veliko pogovorov obrnem na šalo. 'Nejc, boš poklical tatija, da me pride iskat,' me je zadnjič vprašal deček. 'Ne, danes greš z mano domov,' sem odvrnil. In potem me je spraševal in vrtal vame, dokler ni izvedel, da sem se šalil,” pripoveduje Rožac. Otroci razumejo, kdaj se šali, je prepričan, in vedo, kdaj misli resno, kar slišijo po tonu glasu. “Pravijo mi, da sem otročji. Kaj zato, to vključuje moj poklic. Najhuje pri odraslem človeku je, če izgubi otroka v sebi. Takrat pozabi na svoje sanje, cilje, na kraje, ki bi jih želel obiskati,” razmišlja Rožac.
Otrokom je zanimiv že s svojo pojavo. “'Koliko uhanov imaš, Nejc,' me tu in tam kdo vpraša. 'Preštej,' odgovorim in pomagam šteti. Pogladijo me po goli glavi in ugotavljajo, da bode, ko lasje rastejo. Zanimiva jim je brada. Pred spanjem jih božam, da se umirijo in že nekajkrat se je zgodilo, da me je kateri od otrok rahlo vlekel za brado, da bi tudi jaz skoraj zaspal,” se nasmeje.
“Sicer pa je najteže z najmlajšimi, starimi od deset mesecev do dveh let. Vsako leto pride težja skupina. Nemogoče bi bilo, da bi bil z njimi en sam vzgojitelj, ker ne more biti pozoren na vse. Ne more previjati otroka in paziti na druge, ki se grizejo, ščipajo in tepejo, jih hraniti ter brzdati starše, ki vdirajo v igralnico. Otroci, stari dve do tri leta, že bolj poslušajo navodila, več razumejo,” opisuje Rožac.
“Otrokom sem bolj zanimiv, saj so v vrtcu okrog njih same ženske. Občutek imam, da me bolj poslušajo, posebej ko gre 'zares', ko udarim po mizi. No, saj v resnici ne udarim. Morda imam celo preveč potrpljenja, lahko bi ostreje nastopil kakšen trenutek prej. Toda ko zažvižgam, so pozorni, kaj ima Nejc za povedati.” S svojo prisotnostjo vpliva tudi na otroke iz drugih skupin. “Z vzgojiteljico delujeva kot starša. Vsako skupino bi moral voditi tandem ženska/moški, tako kot je v družini. Otroci se lahko vedno zanesejo na naju, nama zaupajo. Tudi če naredijo kaj narobe, vedo, da bomo vse rešili skupaj. Če imajo težave, to povedo obema. Midva pa se trudiva, da sva enotna, se drživa istih pravil, beseda enega je enaka besedi drugega,” trdi.
Popoldnevi z boškarini
Redkokdaj se zgodi, da je po službi tako utrujen, da domače prosi, naj ga pustijo pri miru. “V treh letih se mi je kaj takega zgodilo morda desetkrat. Pa še tedaj sem po pol ure že vse pozabil. Rad opravljam to razgibano delo. Ne predstavljam si, da bi bil osem ur v pisarni za mizo. Pomočnik vzgojitelja bi bil lahko celo življenje, če bi le bila plača vsaj malce višja. Da bi lahko vzel posojilo, si uredil stanovanje in mirno živel,” razmišlja.
Prostega časa skoraj nima: “Dan kar prehitro mine. Brat ima kmetijo z boškarini, pomagam mu pri kmečkih opravilih. Poleti je treba kositi travo, grabiti, balirati ... Doma imam 300-litrski akvarij z ribami in aljaškega malamuta, ki potrebuje veliko gibanja. V Izoli pa pri Lei Sirk vodim glasbeno pripravnico za najmlajše.”
Več časa ima ob vikendih in takrat gre najraje na šagre. “Poslušam različne zvrsti glasbe, a na 'tuc tuc' se človek ne more lepo zavrteti v dvoje,” se namuzne. Je prostovoljni gasilec in član konjeniškega društva, a brez konja. “Imel sem ga, toda ko sem se zaposlil, nisem imel časa zanj in sem ga raje prodal. Če že imam žival, sam skrbim zanjo. Ko bom postavil vse druge stvari na mesto, bom kupil žrebička. Rad bi imel konja, ki bi ga od malega sam vzgajal, da se med nama splete drugačna vez.”
Kaj pa pravi njegovo dekle na to, da dela v vrtcu? “Tudi ona dela v vrtcu,” se nasmeje Rožac. “V Rakitovcu je veliko praznih prostorov in razmišljava, da bi v prihodnosti organizirala poletno šolo. Tam bi otroci bili v naravi, spoznavali bi boškarina, čebele in druge živali ter kako se obnašati do njih,” kuje načrte za prihodnost.
