Na domačiji pri Francu je kulturna dediščina doma

Nominacija za Steletovo priznanje ga je, kot pravi Slavko Šorli, “presenetila kot strela z jasnega”, in seveda je zelo ponosen, da so mu ga podelili. “Zadovoljen sem, da so opazili moj trud. Priznanje dojemam kot obvezo za to, da bo treba še kaj narediti,” je zadovoljen Šorli, ki je od leta 1998, torej po potresu v Posočju, s slamo in lesom prekril številne objekte kulturne dediščine.

Kot prvo nalogo za naprej omenja novogradnjo stanovanjske hiše, ki sta jo prizadela velikonočni potres, dodatno pa še potres leta 2004. Nanjo se pripravlja že dolgo, zavleklo se je tudi zaradi zapore ceste v Kneške Ravne, po kateri so vkopavali cevovod za hidroelektrarno Soških elektrarn. “V kratkem bomo rušili in začeli graditi. Predlagal sem brunarico na zidanem podstavku, da bi bila hiša podobna kašči. So rekli, da zaradi izolacije ni možno. Ne razumem, glede na to, da na mrzlem severu gradijo lesene hiše ... Bog pomagaj državi z vsemi njenimi predpisi vred. V gradbeno dovoljenje tudi nismo smeli vnesti kritine s skodlami, ker mora biti streha v skladu s predpisi rdeča. Ali naj skodle rdeče prebarvam,” je na birokracijo hud Šorli. Streho bo prekril z macesnovimi skodlami, ki imajo zelo dolg rok trajanja. Uporabil bo svoje macesne. “Ker pa se macesnov les, ki zrase v naših krajih, ne kroji, ga bomo na poseben način žagali, da se bodo skodle obnašale tako, kot da bi jih skrojili,” pojasnjuje. Druga naloga je dokončanje muzeja v nekdanjem svinjaku. Stavbo je obnovil, toda zaradi novogradnje stanovanjske hiše bo vsaj leto dni služila za skladišče. Takoj, ko bo možno, bo vanjo preselil množico predmetov, predvsem različno kovaško, tesarsko in drugo orodje, ki so ga na domačiji uporabljale generacije mojstrov s Slavkom vred.