Miranda Ortar med navpičnimi stenami, računalnikom in učenci

Miranda Ortar ima pri 51 letih za sabo razgibano življenje, čeprav jo poklic (iz avtomatike je diplomirala na fakulteti za elektrotehniko, večino delovne dobe pa se ukvarja z računalništvom) sili v številne ure sedenja pred računalniškim zaslonom. Inštruktorica alpinizma in športnega plezanja ter učiteljica smučanja in orientacije prosti čas posveča gibanju v planinski in gorski naravi. Z življenjskim sopotnikom, nekdaj odličnim alpinističnim smučarjem in danes izkušenim gorskim reševalcem Simonom Čopijem,tega življenjskega sloga nista prenesla le na svoja otroka, temveč še na številne generacije mladih. V zadnjem obdobju jih učita predvsem orientacijskega teka. O njem je sprva stekel naš pogovor.

Kaj vas je spodbudilo, da ste se lotili orientacijskega teka?

Zapisana športu

Miranda Ortar je bila na vrhuncu športne kariere državna in pokalna prvakinja Slovenije v športnem plezanju, v svetovnem pokalu pa je segla do sedmega mesta. Zasebno in v odpravah je plezala v zahtevnih tujih gorah - pretežno v skali, a tudi v ledu in snegu do višine 6500 metrov. Na poti do alpinistične inštruktorice se je kalila v Julijcih, v Paklenici, Dolomitih, v avstrijskih in nemških gorah, v Keniji, v Peruju, Boliviji in v znamenitih Yosemitih v ZDA, kjer je z življenjskim sopotnikom Simonom Čopijem preplezala smer Nos v tisočmetrski steni El Capitana. Bila je pobudnica postavitve umetne plezalne stene v šolski telovadnici na Mostu na Soči, sodelovala pa je pri ustanovitvi Gorniškega učnega centra v Tolminu na Logu. Zadnja leta obuja orientacijski tek na Tolminskem. Že tretje leto zapored je po njeni zaslugi v sklopu Soča outdoor festivala tudi orientacijska tekma. Upravni odbor PD Tolmin je na njeno pobudo orientacijski tek uvrstil med svoje dejavnosti.