Mi se (n)imamo radi: Z boljšo prehrano bi lahko preprečili veliko trpljenja in stroškov

Logična predpostavka je, da se ljudje imamo radi in da nihče ne nasprotuje nečemu, kar mu koristi. Biti zdrav je naraven (nagonski, biološki) interes. Logično in naravno bi bilo, da bi vsak predlog za izboljšanje osebnega zdravja, osebne in družinske sreče hvaležno sprejeli kot izraz posebne skrbi in ljubezni. O takšnem predlogu bi temeljito premislili z iskreno pripravljenostjo za spremembe. Le redki bi ideje ali nasvete sprejeli z averzijo, besom in agresijo. A ta predpostavka, kakorkoli je videti logična in naravna, ni realna. Vsaj pri veliki večini ne.

Na vsako idejo, vsaka pa nakazuje spremembe od tistega, kar je, k tistemu, kar ni oziroma naj bi bilo, ljudje reagiramo iz spomina glede na izkušnje, kaj nam je ponujalo užitek in kaj je bilo neprijetno. Razen nagonskih reakcij med užitkom in neprijetnostjo ločujemo na podlagi predsodkov, prepričanj, psiholoških, strokovnih ali drugih blokad, kar je tudi delovanje iz spomina. Vse te ovire, vsa osebna obzidja (ki delujejo zdaj) so posledica delovanja avtoritet (pretekli spomini), ki smo jim sledili od rojstva naprej, upajoč, da nas bo to izpolnilo in naredilo srečne in zadovoljne. Po čem pravzaprav hrepenimo, kaj so naše goreče želje? Prepogosto rečemo, da hrepenimo po zadovoljstvu in sreči, a če se dovolj poglobimo, vidimo, da pravzaprav hrepenimo po užitku. Užitek je tisto, kar nas vodi, k čemur stremimo, o čemer sanjamo. Zbegan, zmeden, neučakan, v trenutke užitka usmerjen um se ne zmeni za dolgoročne koristi. Odpovedovanje trenutnemu užitku (vsak užitek je mogoč le v sedanjosti, vse drugo je spomin ali domišljija) je tako boleče in nesprejemljivo, da vnaprej brez temeljitega premisleka agresivno zavračamo vse, kar bi nas ločilo od možnosti užitka. Šele svoboden, neobremenjen in svež um, ki deluje brez avtoritet in spomina, lahko uvidi resnico in se odpove užitku zaradi koristi. Um, zasužnjen s prepričanji, ki so preteklost, želi le potrditev, da ravnamo prav, zavrača pa vse informacije ali ideje, ki nakazujejo, da ravnamo narobe. Tako vsak namig o spremembi lastnih navad prepozna kot sovražen napad in se brani. Um, ki je proizvod časa, ne more videti resničnih posledic te samoobrambe, ki je samoprevara. Nezavedanje te samoprevare drago plačujemo na različnih področjih življenja.

Ne vem, zakaj bi s predlogom o zmanjšanju zaužite količine mesa bilo drugače. Kako naj um prizna, da je ves čas deloval v lastno škodo? Da so naše navade, torej mi sami, na katere smo bili ponosni in so nam pomagale postati nekdo, bile napačne. Da smo nekaj slabega delali sebi in nemara tudi drugim?

Zmanjšanje vnosa mesa prispeva k zdravju

Predlog o zmanjšanju vnosa mesa prav v ničemer ne ogroža izvirnih interesov vsejedcev - njihovega zdravja. Nasprotno, celotna prehranska in medicinska stroka ponuja neskončno dokazov, da zmanjšanje vnosa mesa (in posebej mesnih izdelkov) pomembno prispeva k zdravju slehernika. Ti dokazi so rezultat dolgo trajajočih študij na velikem številu ljudi in kliničnih ter laboratorijskih eksperimentov, ki so dale jasen, nedvomen, prepričljiv, logičen in naraven zaključek: zmanjšajte vnos mesa. Vsakršen odpor proti temu predlogu je lahko le posledica neznanja oziroma prepričanj kot posledice napačnega znanja ali manipulacije tistih, ki jih naše zdravje ne zanima ali o tem ne vedo ničesar.

Ne potrebujemo znanstvenih analiz, ker v vsakdanjem življenju vidimo, da je veliko naših znancev predebelih, da imajo kakšno kronično bolezen. Zaradi srčno-žilnih bolezni letno umre približno 8000 ljudi, zaradi raka 6500, zaradi bolezni prebavil 450, zaradi sladkorne bolezni 400, kar je skoraj skupaj 75 odstotkov vseh vzrokov smrti.

Ocenjujejo, da je mogoče s pravilno prehrano preprečiti do 90 odstotkov smrti zaradi srčnih bolezni, 80 odstotkov zaradi sladkorne bolezni II, 70 odstotkov smrti zaradi raka in 50 odstotkov smrti zaradi kapi ter po moji oceni tudi 80 odstotkov smrti zaradi zdravniških napak (več operacij in več zdravljenj povzroči več možnosti za napake in neželene posledice). Če bi z boljšo prehrano lahko preprečili toliko trpljenja in spremljajočih stroškov, zakaj potem tega ne storimo? Ali smo pozabili, da so to več kot zgolj številke, da gre za prezgodaj izgubljena življenja in družine, ki ostanejo brez svojih najdražjih? Kaj bi naredili, če bi kakšen zunanji sovražnik pobil toliko naših sorodnikov in prijateljev? So prehranski užitki vredni tega? Ključno pri tem je, da imajo tudi tisti, ki soglašajo o tesni povezavi med prehrano in zdravjem, različna stališča, kakšna je najbolj zdrava prehrana. Kako razbistriti to veliko zmedo, kaj je zdrava prehrana. V tem sestavku se ukvarjamo z vprašanjem, ali je 245 gramov mesa na dan, kolikor ga sedaj zaužijemo, sestavni del zdrave prehrane in ali je bolje to količino zmanjšati. Ko bo ta dilema razrešena, se bomo lotevali drugih z veliko manj odpora.

A že samo ideja o zmanjšanju vnosa enega živila povzroča ostra, včasih brutalna in žaljiva, sprenevedava in zavajajoča nasprotovanja tistih, ki goreče branijo svoje navade, ki jim dajejo občutek moči in užitke, ter tistih, ki imajo pomembnejše interese, kot je naše zdravje. Seveda te interese prikrivajo in pozornost preusmerjajo drugam. Poglejmo si nekaj primerov.

Zakaj zdaj naenkrat ...

Teza, da si je “manj mesa” izmislil predsednik vlade in s to izjavo hudo vznemiril kmete (tako so trdili živinorejci) kot še nihče do zdaj, ni resnična. V publikaciji, ki je nastala na podlagi Resolucije o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015–2025, ki jo je potrdil Državni zbor RS julija 2015, je zapisano:

• 1. Uživajte pestro hrano pretežno rastlinskega izvora.

• 2. Izbirajte polnovredna živila iz žit in žitnih izdelkov.

• 3. Večkrat dnevno imejte na krožniku svežo zelenjavo in sadje iz lokalne pridelave.

• 4. Nadzorujte količino zaužite maščobe in nadomestite večino nasičenih oziroma živalskih maščob z nenasičenimi in nerafiniranimi vrstami olja.

• 5. Mastno meso in mastne mesne izdelke nadomestite s stročnicami, ribami, perutnino ali pustim mesom.

• Na spletni strani NIJZ najdemo: Prepogosto uživanje mesa in zlasti mesnih izdelkov v večjih količinah je lahko za zdravje škodljivo.

Torej je ideja "manj mesa" zaradi številnih škodljivih učinkov pri nas prisotna skoraj desetletje, v svetu pa veliko dlje.

Ukinili bodo govedorejo

Strašenje z usodo kmetov je manipulacija. Če bi zmanjšali porabo mesa za 20 odstotkov, slovenski kmetje ne bi utrpeli niti najmanjše škode. Zdaj smo glede mesa 80 odstotkov samozadostni. Torej bi zgolj ne uvažali mesa. A tudi če bi morali izbirati med zdravjem dveh milijonov ljudi in prihodki nekaj sto kmetov, izbira ne bi smela biti težka.

Nihče naj nas ne sili

Trditev, da hoče kdorkoli kogarkoli v kaj siliti, ni resnična. Gre za predstavitev dokazov, da je sedanji vnos mesa za zdravje škodljiv, in omogočanje, da se v vseh javnih ustanovah, v vseh bolnišničnih, tovarniških, šolskih in drugih menzah omogoči izbira med obroki s hrano živalskega ali rastlinskega izvora.

Sedanje siljenje industrije je tako grobo, da otroka pred vsakdanjim vsiljevanjem mleka in mlečnih izdelkov reši le zdravstveno potrdilo, na katero drugi gledajo kot na potrdilo, da je otrok bolan. V resnici je edino naravno, da po obdobju dojenja prenehamo tvoriti encim za presnavljanje mlečnega sladkorja. To ni bolezen - to je zdravje.

Nočemo prehranskih dopolnil

Navajanje, da bi bilo treba ob zmanjšanju vnosa mesa oziroma prehodu na rastlinsko hrano jemati številna prehranska dopolnila, ni resnično. Edini vitamin, ki ga rastlinojedci morajo občasno dodajati, je vitamin B12, a tudi vsaj polovici vsejedih primanjkuje tega vitamina. Nobenega drugega prehranskega dopolnila ni treba jemati. Pri vsaki prehranski praksi je treba biti pozoren, ali smo vnesli vsa hranila v zadostnih količinah. Če ne, jih je treba dodajati. Tudi jod dodajajo v sol, ker ga s hrano ne zaužijemo dovolj. Podobne ideje so za dodajanje vitaminov D in B12.

Nočemo postati vegani

Vsak vegan je hkrati rastlinojed. Ni pa vsak rastlinojed tudi vegan. Nekaj takšnega, kot je veganska hrana ne obstaja. V prevodu to pomeni hrana neživalskega izvora, kar samo po sebi nič ne govori o kakovosti te prehrane. Rastlinska prehrana še ne pomeni zdrave prehrane: lahko je zdrava ali nezdrava, lahko je dobro načrtovana in celovita, lahko je enolična in prazna.

Zato se že skoraj desetletje zavzemam za uporabo pojma zdravojedstvo. Kot beseda pove, gre za zdravo prehranjevanje brez ideoloških predznakov. Zdravojedstvo je prehranjevanje z različno celovito rastlinsko hrano, čim bližje njeni izvorni obliki, kjer osrednje mesto zavzemajo škrobna živila s čim manjšim vnosom maščob in sladkorjev in čim manjšim vnosom kalorij, da obdržimo idealno telesno težo.

Zelenjava ni nadomestilo za meso

Strahu, da bi manjši vnos mesa morali nadomestiti z onesnaženo zelenjavo in sadjem, ki prihaja iz drugih držav, ni. Uvožena zelenjava in sadje je podobno “špricana”, kot je naša industrijsko pridelana. Morda s kakšnim dodatkom več, a nepomembnim. Transport je danes hiter. Nobena zelenjava ne potuje tedne. Inšpekcijske službe te izdelke nadzirajo enako kot doma pridelane.

Ni vse v hrani

Res je, ni vse v hrani. Pomembno je še veliko drugega, ampak ne gre za določanje prioritet. Preusmerjanje pozornosti na druge dejavnike zdravja je manipulacija. Nič nam ne koristi poudarjanje telesne aktivnosti, vpliva stresa ali onesnaženega zraka, če zanemarimo hrano. Delovati moramo na vseh področjih, a prehrana je ključna.

Znanost je dokazala

Znanstveniki lahko potrdijo vse: da je krompir strupen, soja pogubna, da je mleko nujno, da so jajca najpopolnejša hrana, meso nenadomestljivo. Cilj industrijske znanosti ni resnica. Je udejanjati interes plačnika raziskav ali vsaj vnašanje zmede in nereda. Zmedeni ljudje se niso sposobni samostojno odločati, se opredeliti, imajo pa občutek, da sami izbirajo. Zato sledijo raziskavam, ki potrjujejo, da je njihova praksa dobra, navede koristne. Kdo bo še raziskoval, kdo je naročnik kakšne raziskave, kdo razlaga rezultate, kdo objavlja, kdo in kako povzema ... Lažje je sprejeti tisto, kar nam ugaja. Radi beremo dobre novice o svojih slabih navadah.

Brez mesa ne morem živeti

O prehranjevanju ne vemo skoraj nič. Kuhamo, kar so kuhale naše mame in njihove mame. Te o prehrani niso vedele nič. Kuhale so tisto, kar je bilo na razpolago. Ni bilo izbire, kakršna je danes. Ni bilo prehranske industrije, ki bi nam ponujala (pol)pripravljeno hrano in izdelke. Ni bilo medijev, da bi jim vsiljevali nezdravo hrano.

Trdimo, da našim prednikom meso ni škodilo - torej nam tudi ne more. Pozabljamo, da so še pred kakšnim desetletjem meso jedli enkrat tedensko, ribe še manjkrat. Zdaj meso jemo dva- ali trikrat na dan. Zdaj živimo skoraj dvakrat dlje, imamo veliko informacij in zelo pestro izbiro hrane.

Prisluhni svojemu telesu

Pogosto slišimo: prisluhni sebi, telo ti bo povedalo, kaj je zate dobro. V telesih deluje dovršen sistem, ki naj bi nas z občutkom užitka nagradil, ko vanj vnašamo, kar je za nas dobro (koristno), in z neprijetnostmi ali celo trpljenjem kaznoval, ko delamo nekaj, kar ni dobro. Ta učinkoviti in občutljivi sistem nagrade ali kazni smo ljudje razvijali skozi tisočletja v razmerah, ko človek ni izdeloval ničesar, kar bi mu škodilo. Tako kot vsaka žival je vedel, kaj iz narave zanj ni dobro. Tudi danes pri živalih, ki živijo svobodno, ni predebelih osebkov s kroničnimi boleznimi, ni zastrupitve s hrano, ki naravno raste. Vsa živa bitja imamo vgrajen ta biološki kompas, ki nezmotljivo pokaže, kaj je prav in kaj ne. Vse, kar je bilo prijetno, je bilo hkrati tudi koristno, in vse, kar ni bilo koristno, je bilo neprijetno.

Očitno pri evolucijskem razvoju ni bilo predvideno, da bi človek ravnal tako neumno, da si bo izmišljeval in uporabljal stvari, ki mu škodijo. Sistem nagrade ali kazni še naprej deluje: ker smo škodljivo hrano naredili zelo okusno, nam ta ugaja, bolezen pa je kazen, ker ne znamo uživati v tistem, kar nam koristi. Te povezave naš um ne vidi, je ne prepozna, nanjo nas ne opozarjajo ne zdravniki in ne nutricionisti.

Prvi pogoj za kakovostno delovanje notranjega informacijskega sistema je zdravo telo. Nezdravo telo ne sporoča pravilnih informacij. Drugi pogoj je, da smo zainteresiran opazovalec. Če nismo dovolj zainteresirani, sporočila ne dosežejo namena. Moramo biti sposobni ta sporočila razumeti in ukrepati. Mnogi za to zablodo, da telo samo pove, kaj mu ustreza, in ne iščejo verodostojnih informacij, plačajo visoko ceno.

Zaključek

Da sta prehrana in zdravje tesno povezana, je znano že tisočletja. Hrana je bog in hrana je zdravilo sta najbolj znamenita reka.

Najpomembnejši rezultat sodobne prehranske znanosti je odkritje mehanizmov vpliva celovite prehrane (ne posamičnih hranil, s čimer se ukvarja redukcionistična znanost) na zdravje. To znanje je dostopno vsem. Prehrana je preveč pomembna, da bi ostala nespoznana. Izhajajoč iz dejstva, da o prehrani vemo zelo malo ali skoraj nič, menim, da se je treba o prehranjevanju znova naučiti in pri tem biti zelo kritičen do preteklih in sedanjih prehranskih navad. Treba je biti kritičen tudi do strokovnjakov, ki so oblikovali in promovirali sedanje prehranske navade. Ti ne bodo priznali svojih zmot. Nekritično zaupanje takšnim strokovnjakom je lahko smrtno nevarno.

Vsako resno učenje se začne z opazovanjem obstoječega in s pripravljenostjo na spremembe. Katerokoli hrano uživamo, ne bi smeti iskati potrditve, da je ta hrana dobra, ampak bi morali iskreno prisluhniti idejam, da morda hrana, ki nam ponuja užitke in smo je navajeni, ni koristna. Šele dobro informiran človek lahko dobro skrbi za svoje zdravje.