Znanje o potrebi namakanja

Oljka, sušne razmere, tla in deficitno namakanje je naslov monografije, ki so jo predstavili v sredo v koprski Pretorski palači v uvodu k letošnjemu strokovnemu oljkarskemu srečanju Hlajevi dnevi. Uredila jo je dr. Maja Podgornik, predstojnica Inštituta za oljkarstvo ZRS Koper, ki je tudi ena od desetih soavtorjev besedil v njej. Ta so razdelili v poglavja o oljki v sušnih razmerah in namakanju, o tleh in vodi v njih, o vremenu in načrtovanju namakanja ter o postavitvi namakalnega sistema. Slovenski strokovnjaki so poskuse deficitnega namakanja, torej takšnega, ko se oljkam dodajo vodo, ko jo ta najbolj gospodarno rabi, opravljali pri pionirju sodobnega slovenskega oljkarstva Angelu Hlaju. Z namakanjem je pri oljki, sicer trpežni rastlini, doseženo dvoje: stabilnejši pridelek po količini, pa tudi po kakovosti, kar utemeljujejo v pričujoči monografiji, saj so ugotovili, da se z namakanjem - preučevali so zlasti domačo istrsko belico - “lahko doseže usklajeno razmerje grenkobe in pikantnosti ter arome, ki so značilne za oljčna olja vrhunske kakovosti.”