Kaj početi, če smo zaprti med stene svojega doma?
Biti nekaj časa v izolaciji svojega doma, toda zdrav, res ni najhujša stvar, ki se nam lahko pripeti. Sprejeti omejitve in prepovedi v dobro vseh, še posebej najbolj ranljivih. Brez negodovanja nad dejstvom, da so nam odpovedali koncert, predstavo, zabavo. Da je treba nujnost takih ukrepov sploh pojasnjevati in to vedno znova, je žalostno že samo po sebi.
Da pa se najdejo kakšni “pogumneži”, ki se na to dobesedno požvižgajo in prekršijo vsa pravila, pa je razumnemu in empatičnemu človeku nepojmljivo. Skrbnost in treznost sta v takih razmerah vedno najboljši. Ekonomija bo počakala. Oblikovalski dogodki bodo počakali. Največjega in najbolj množičnega pri naših sosedih - milanski Salone - so premaknili že pred karanteno. In nisem zasledila, da bi se kdo od oblikovalcev pritoževal. Sem pa prebrala zanimiv pogovor, ki ga je z znamenito napovedovalko trendov Li Edelkoort prek spleta opravil urednik Dezeena Marcus Fears.
Kako biti zadovoljni z manj
Nezmotljiva vizionarka, ki je napovedala organsko pridelavo hrane, vzpon veganstva in še marsikaj, se že dolgo zavzema tudi za manj potrošništva. V svojem razmišljanju o posledicah izbruha virusa poudarja, da kolektivno vstopamo v “karanteno potrošništva”, v kateri se bomo morali naučiti, kako biti zadovoljni z manj. S preprosto obleko, z veseljem nad tem, kar že imamo, z branjem pozabljene knjige, s preprostim, doma skuhanim obedom. Na globalni ravni pa bo po njenem prepričanju virus dolgoročno prispeval k čistejšemu okolju. Ko bo epidemija mimo, bomo soočeni s prazno stranjo, na katero bo treba napisati nov začetek. Novo ekonomijo z drugačnimi vrednotami in načini proizvodnje, transporta, distribucije in prodaje. Sliši se idealistično, celo naivno. Bi bilo pa lepo, če bi se uresničilo.
Kaj torej početi, če smo zaprti med stene svojega doma? Očistimo in pospravimo ga, naredimo tisto, za kar nikoli nimamo časa.
Pospravljanje je lahko užitek
A vrnimo se domov, postojmo za trenutek, ki bo morda dolgo trajal. Poskrbimo zase, ko smo zdravi, da bo lahko dobro poskrbljeno za nas, če zbolimo. Brez dvoma nič ne koristi, če se jezimo, paničarimo, se predajamo strahu, kajti potem se bo strah hranil z nami. Ne, ne gre za dvomljive teorije in nasvete, ki so jih vse bolj polni komunikacijski kanali, to pravijo resni strokovnjaki. Kaj torej početi, če smo zaprti med stene svojega doma? Očistimo in pospravimo ga, naredimo tisto, za kar nikoli nimamo časa. Pospravljanje zamoti misel, nas odvrne od pretiranega nenehnega spremljanja novic. Pospravljanje je lahko užitek, izziv, ali napor, kakor za koga. Ko je končano, pa eno samo veselje!
Neverjetno, koliko stvari se nam lahko nakopiči, še posebej tistih, ki jih ne uporabljamo in ne potrebujemo. Ni treba, da se držimo metod, ki jih promovira popularna gospa Marie Kondo, če vam je všeč, jo pa le poslušajte. Mislim, da se je treba pri pospravljanju lastne navlake zanesti predvsem nase, poslušati sebe. Dragih spominov ne mečemo stran, morda le tiste najbolj boleče. A jih moramo seveda pospraviti tudi iz misli. Kar je precej bolj težavno. Za emotivno pospravljanje ni preprostih navodil. Urejanje predmetov pa ne potrebuje psihoterapevta, celo deluje terapevtsko. In ko je vse urejeno, časa pa še na voljo, lahko kaj sešijemo, spletemo, izvezemo, kar pač znamo.
Za še prijetnejšo atmosfero naj poskrbijo rože. Pomlad je pravšnja za presajanje, dodajanje novih. Kjerkoli v domu bi morale biti dobrodošle. Tudi zato, ker čistijo zrak v stanovanju in vanj posejejo koščke narave. Če vam zamisel o večjemu števili novih lončnic ni najbolj pri srcu, lahko pomirjujočo zeleno dodate kot barvo stene, enotno ali kot vzorec iz listov in cvetov. Ena bo dovolj. Za mir in občutek varnosti doma. In na knjige ne pozabimo.
