Iz Izole v 48 urah peš na Triglav

V petek, 27. julija, ob 6. uri, štartam iz Izole peš na Triglav. Pot me bo vodila med drugim čez Nanos, Idrijo, Porezen, Petrovo brdo in Bohinj do cilja v (upam) manj kot 48 urah. Vesel bom vsakega, ki se mi bo lahko pridružil, tudi samo za kakšen kilometer. Več podrobnosti sledi. Tako je v ponedeljek na svojem facebook profilu zapisal 38-letni Izolan Mitja Volčanšek, po poklicu novinar, v prostem času pa velik navdušenec nad tekom in kolesarjenjem, ki si postavlja vedno nove izzive.

Teče zase, iz čistega veselja

“Da grem peš, sem zapisal zato, ker ne bom vso pot tekel, vzpone bom pač prehodil,” nam je pojasnil Mitja, ki se je sprva branil vsakršne medijske pozornosti. “Za vsak tak podvig bi lahko rekli, da gre za 'pumpanje' ega. A upam si trditi, da tega ne počnem zato. Tečem zase, iz čistega veselja, saj pri teku neizmerno uživam. V človekovi naravi pa je, da si postavlja vedno nove izzive, zato tudi sam preizkušam lastne meje,” je pojasnil. “No, če gre za promocijo teka v naravi in športa nasploh, je tudi pozornost medijev dobrodošla,” je na koncu vendarle popustil.

Tibor za pomoč Pediatrični kliniki

Včeraj je proti našemu najvišjemu vrhu sopihal tudi osebni trener in športni motivator Tibor Pranjić iz Pivke. Svoj ekstremni dobrodelni podvig za pomoč Pediatrični kliniki v Ljubljani je začel v četrtek ob štirih zjutraj na Tartinijevem trgu v Piranu. Pot ga je s kolesom vodila prek Postojne, Ljubljane in Bleda do Mojstrane, od koder se je nato včeraj prek severne stene povzpel na Triglav. Svojemu podvigu je dodal še dobrodelno noto - na 230 kilometrov dolgi poti je zbiral donacije za nakup opreme za Pediatrično kliniko.

Ne nazadnje je njegova objava nemudoma požela veliko zanimanja. Kako ne, ko pa se marsikomu že ob misli, da bi se v tej poletni vročini sploh povzpel na najvišji slovenski vrh, kar stemni pred očmi. Kaj šele, da bi najprej čez drn in strn tekel iz Izole do Mojstrane, nato pa se še lotil vzpona na 2864 metrov visok Triglav.

Kot da bi šel na Everest

No, za Mitjo Volčanška, ki niza rekord za rekordom, bi lahko mirne duše rekli, da bo to “mala mal'ca”. In koliko višinskih metrov ga čaka na tej 180 kilometrov dolgi poti, ki iz Izole vodi najprej v Dekane, čez Tinjan na Socerb, po makadamski cesti do Kozine, od tam po stari cesti do Razdrtega, čez Nanos do Črnega vrha in Idrije, prek Cerknega čez Porezen do Petrovega Brda, pa naprej čez Črno prst na Koblo vse do Bohinja, na planino Voje, mimo Vodnikovega doma na Planiko in nato na Triglav? “Računano tako, čez palec ... Hja, za en Everest jih pa bo,” se je nasmehnil Mitja, ki računa, da bo na cilju v manj kot 48 urah. “Zavedam se, da ne grem na 'špancir', da se bom na poti kar namučil, ampak to mi je v izziv,” je še dodal. Nekaj izkušenj s takšnimi napori, kot pravi, vendarle že ima: leta 2016 je v 22 urah pretekel 100 milj oziroma 160 kilometrov dolg gorski ultra maraton v Koloradu (ZDA), leto kasneje je na 24-urnem teku po Atenah pretekel 205 kilometrov in še bi lahko naštevali.

Zadnji daljši trening pred tokratnim izzivom je opravil minulo soboto, ko je iz Boljunca tekel na Slavnik in nazaj. Za 33-kilometrsko pot in 1200 višinskih metrov je potreboval tri ure in pol. “Skoraj vsak dan tečem ali grem na kolo. Tek kombiniram s kolesarjenjem, da preprečujem poškodbe. V letošnjem letu sem pretekel že 2100 kilometrov, na specialki pa sem jih prevozil že več kot 2600.”

Le dve uri spanja

Triglav je osvojil že štirikrat ali petkrat. “Saj niti ne vem več, kolikokrat sem že stal na njem,” se je zasmejal, “vem pa, da sem se prvič povzpel nanj po dopolnjenem 30. letu.” Ko je lani pozimi z izolskega Svetilnika opazoval našega očaka, ga je prešinilo: zakaj pa ne bi povezal teh dveh prelepih točk? In ideja je “meso” postala. Včeraj zjutraj ga je na pot proti našemu najvišjemu vrhu pospremil Simon Hrvatin iz Izole, ki je z njim tekel do Nanosa, tovrstno podporo pa so mu napovedali še nekateri tekaški kolegi. Sicer pa Mitja na poti ne bo sam. Z avtomobilom ga bo spremljal prijatelj Marko Vidmar iz Prad. Mitji, ki je v svoj tekaški nahrbtnik stlačil le najnujnejše, bo nudil vso podporo, na Triglav pa se bo povzel skupaj z njim. Kaj pa spanje, nas je zanimalo. “Iz izkušenj lahko rečem, da se da zdržati eno noč brez spanja. Računam na minimalen počitek: za kakšni dve urici se bom, ko prav res ne bo šlo več, zleknil v spalno vrečo in malo oddremal, in to bo to,” nam je pojasnil Mitja, ki si za svoj izziv (čeprav nevede) ne bi mogel izbrati bolj zanimivega datuma: sinoči je namreč nebo krasila rdeča luna ...