Istrske vasi, ki oživijo zgolj ob koncu tedna

Ko se po sprva dokaj utrjeni kolovozni poti s fotografom Tomažem Primožičem podava od Pregare proti Perajem, kmalu ugotoviva, da ne bo šlo zlahka. Že po kakšnih tristo metrih se pot nadaljuje skozi goščavo, kjer voziva po globokih kolesnicah v upanju, da avtomobilsko podvozje ne bo preveč trpelo. Pred strmim pobočjem, kjer se razrita pot nadaljuje na živi skali, obupava. Avto parkirava na prvi jasi in se odpraviva navzdol v vas, ki leži na vzpetini jugozahodnega pobočja doline, ki jo tvori sotočje reke Reke. Leta 1869 je tu živelo 18 ljudi, največ jih je bilo leta 1931, ko so jih našteli 30. Ukvarjali so se večinoma s poljedelstvom, bližnji gozd pa je poleg lesa nudil tudi obilo divjadi.

Ker sva na cilju pričakovala večinoma ruševine in zaraščene podrtije, sva bila na koncu toliko bolj presenečena, ko se nama je pogled odprl na urejen niz hiš, od katerih so bile nekatere obnovljene po načelih istrske gradnje. Spomladansko cvetoče drevje in sončen dan sta ustvarila pravo idilo. “Kako bi bilo lepo živeti v takšnem mirnem okolju,” glasno razmišljam, ko me Tomaž prekine in vpraša, če bi se bila res pripravljena vsak dan v službo in domov voziti po luknjastem kolovozu. “Hmm, najbrž ne,” se zamislim. Milan Šarlija iz Ljubljane pa v tem ne vidi težav. Vsaj dvakrat na teden se z avtomobilom s štirikolesnim pogonom odpravi v Peraje, kjer je podedoval ruševino istrske hiše. “Tukaj so moje istrske korenine. Hišo je zgradil moj pranono in sploh ni bilo debate, da bi dopustil, da propade. Res bi bila škoda, da bi šel vnemar trud prednikov. Vsa čast skupini izkušenih lokalnih mojstrov, ki so v kraju brez vodovoda in normalne cestne povezave poskrbeli za obnovo objekta. Material in vodo so vozili kar s traktorjem in z opravljenim delom sem izjemno zadovoljen,” pravi Šarlija. V Peraje je - presenetljivo - napeljano električno omrežje, pitno vodo je sicer treba prinesti v plastenkah, za druge potrebe pa pride še kako prav kar deževnica. “Uredil sem si vrt, imam nekaj kokoši. Res je vse skupaj precej robinzonsko, a mislim, da sem kar preskrbljen in ne pogrešam ničesar. V civilizaciji živim, hišo v Perajih pa imam za dušo,” zadovoljno doda.

V Sloveniji je 61 vasi brez stalnih prebivalcev

Po podatkih statističnega urada je v Sloveniji 61 vasi, ki nimajo stalnih prebivalcev. Med občinami, kjer jih je največ, izstopata Kočevje in Kostel. Prva, po površini sicer največja slovenska občina, ima 17 zapuščenih vasi, Kostel sedem. Tudi na Primorskem je kar nekaj takšnih krajev in zaselkov. Od severa proti jugu se vrstijo: Lisec (občina Tolmin), Kamenca nad Ložicami in Dolenje Nekovo (občina Kanal), Slapnik (občina Brda), Šmaver (občina Nova Gorica), Pristava (občina Sežana) in Odolina (Občina Hrpelje-Kozina). Na jugu Primorske se opuščene vasi nahajajo na območju koprske občine: Brežec pri Podgorju, Močunigi, Peraji in Zanigrad. Statistični urad je na seznam uvrstil tudi Brič, čeprav je bila vas od nekdaj na hrvaškem ozemlju. Se pa v Sloveniji, kakšen kilometer od vasi, nahaja istoimensko vinogradniško posestvo Brič, ki je - zanimivo - v lasti Hrvata Enverja Moralića. V koprski občini niso seznanjeni, zakaj je statistični urad posestvo opredelil kot naselje. Menda je v preteklosti v gospodarskem poslopju živel oskrbnik.