Hijene so ga zvabile medse
Daniel Škerjanc, 23-letnik iz Izole, je samozavesten in pogumen mladenič, spreten snemalec in montažer, vedno poln zamisli in načrtov. A povsem nenačrtno se je prijavil na avdicijo za snemalca Hijen (Le Iene). Oddaja, ki je na strani malega človeka in razkriva afere, je v Italiji zelo priljubljena in je na sporedu že 21 let. Škerjanc se je na avdiciji prebil med deset finalistov in pogodba mu je ušla le za las.
Na avdicijo se je prijavilo skoraj 4000 kandidatov, mlajših od 24 let, med katerimi so izbrali 40 srečnežev, ki so se prejšnji teden udeležili kampusa v prostorih Mediaseta v Milanu. Med njimi je bil - edini tujec, torej tudi edini Slovenec - Daniel Škerjanc.
“Z direktorjem Hijen sva dve leti prijatelja na facebooku. Nisva si dopisovala, a spremljal sem njegove objave. Opazil sem razpis za nove avtorje in snemalce, pa sem se prijavil. Nikoli prej nisem razmišljal, da bi delal zanje,” pravi Škerjanc.
“Mislil sem, da je vsebina v novinarstvu najpomembnejša. Toda pri Hijenah štejejo obrazi.”
Med migranti in razpečevalci
Tudi mnogi Primorci poznajo oddajo Hijene in njen provokativen slog pri odkrivanju nepravilnosti ter poročanju o dogodkih v Italiji in drugod po svetu. Marsikatera ekipa, v kateri sta novinar in snemalec, je že občutila jezo sogovornikov in končala v bolnišnici. To je vedel tudi Škerjanc: “Oddajo dobro poznam, spremljam jo že deset let. Vem, da sem iz pravega testa in bi lahko to počel.”
Kakršna oddaja, takšna avdicija, bi lahko rekli. Koliko je kandidatov v hlačah, so Hijene preverjale s preizkušnjami, ki bi bile velik zalogaj za marsikaterega novinarja z daljšim stažem. Vsak večer so izločili deseterico in preostalim dali novo nalogo, ki so jo morali opraviti do jutra, ko so se vrnili v predavalnice.
Vse so morali početi hitro, časa za priprave ni bilo. Snemali in montirali so intervjuje, iz večurnega materiala o težavah hudo bolnega človeka, ki so ga posnele Hijene, so morali sestaviti kratek, a vsebinsko izčrpen prispevek, s posnetki in informacijami o onesnaževanju morja, ki so jih poiskali na spletu, so morali pripraviti posnetek in ga opremiti s podnapisi ali svojim glasom. “Ljudje so snemali s prenosniki in slušalkami na hodnikih, stopniščih, kjerkoli so pač uspeli. Jaz sem se posnel na stranišču s telefonom,” je opisal, v kakšnih razmerah so delali.
Kot tujcu so mu bile nekatere naloge težje. Denimo pripraviti sto vprašanj za italijanskega politika o zanj žgečkljivih temah. “Težko mi je bilo, saj italijanske politike komajda poznam. Izbral sem Mattea Salvinija. Uspel sem si jih izmisliti 50 ali 60, a sem vseeno uspel priti v naslednji krog,” je povedal Škerjanc.
Najnevarnejša je bila preizkušnja s snemanjem migrantov. “Vsi so vedeli, kje jih najti, zakadili so se v svoje avtomobile in na motorje. Razen mene, ki sem bil povrhu vsega še peš. Bilo je že pozno zvečer in priznam, da me je bilo strah, zato sem prijatelja, s katerim sem bil v Milanu, prosil, naj gre z mano. V parku sva se zapletla v pogovor z domačini, ki so kadili travo. Rekla sva jima, da sva slovenska novinarja in delava prispevek o migracijah. Na skrivaj sem jih snemal. Povedali so mi, da nas bodo migranti oropali, da se bodo razburili, ko bodo videli kamero. Eden od njih je nato opazil utripajočo luč kamere in so naju nagnali,” pripoveduje. Naslednje jutro sta se z vlakom odpeljala v središče Milana. “Našla sva nekaj migrantov. Pripravljeni so bili govoriti, a vsi so za izjavo zahtevali denar. Nisem si jih upal odkrito snemati s kamero, le na skrivaj. Kljub temu sem vedel, da sem dobil dober material.”
Sledila je nova naloga in nova neznanka, pogovor s tako imenovanimi riderji. “Spet so se vsi zagnali na delo, meni pa se ni sanjalo, za koga gre. Šele na spletu sem izvedel, da gre za dostavo hrane, da dostavljalci - večinoma migranti - nimajo resnih pogodb, so slabo plačani, da mnogi razpečujejo drogo … Toda pozno zvečer so nehali delati. K sreči sem zjutraj le prišel do mladeniča, ki mi je veliko povedal. Bil sem že izčrpan in nisem imel moči, da bi ga prepričal, da ga odkrito posnamem s kamero. Mislil sem, da je vsebina v novinarstvu najpomembnejša. Toda pri Hijenah štejejo obrazi.”
To, da z riderji in migranti ni dvignil kamere, ga je namreč stalo uvrstitve med prvih pet in pogodbe s Hijenami. “Bilo je zelo nevarno. Dokler si sam na terenu in nisi eden od Hijen, te nihče ne varuje,” razmišlja Škerjanc. Prepričan je, da bi mu kljub temu uspelo, če bi le izpeljali program v celoti. “Zadnji dan bi morali na teren s Hijenami. To je žal odpadlo. Zagotovo bi se dobro odrezal in bi uspel priti med prvih pet.”
Želel bi delati s Hijenami, vendar …
“Vseh deset finalistov bi lahko vzeli v službo, saj vsi vemo, kaj delamo. Ostali študirajo televizijo, novinarstvo ali delajo v medijih, a v marsičem sem jih prekosil. Imeli so me za favorita, saj imam največ kilometrine s snemanjem in montažo. Snemalec Hijen se je veliko pogovarjal z mano o nevarnostih, tožbah, pritiskih, stresu. Rekel mi je, da v meni vidi karakter Hijene.”
Snemalec pri Hijenah mora biti zelo pogumen, hiter, odziven, imeti mora ogromno energije, da lahko preživi en sam dan, saj držijo kamero v roki tudi po devet ur, našteva Škerjanc. “Ko vidiš snemalce Hijen … Njihov videz, karakter, odnos, govor dajejo vedeti, da so bojevniki, da se ne bojijo ničesar. Pri peterici, ki je zmagala, nisem videl pravega karakterja za to, da bi ne glede na vse nevarnosti in grožnje dvignili kamero in snemali. Jaz bi.”
Na drugi strani pa je v njem vendarle nekaj dvomov: “Hijene se lotevajo težkih in nevarnih zadev, povezanih s kriminalom, mafijo po vsem svetu. To počneš, če ti v življenju ni mar za nič. Jaz pa sem navezan na družino, dom, domači kraj. Ne morem si zamisliti, da bi na vrat na nos šel v Milano, da bi snemal po vsem svetu. Če ne bi imel družine, bi na kampusu spustil dušo, ne bi delal z rezervo. Dvignil bi kamero malo više in naredil bi vse, da bi bil sprejet,” razmišlja Škerjanc.
A ni mu žal, da je bil del te zgodbe: “Ogromno sem odnesel. To je bilo najbolj surovo učenje, ki pa obrodi najboljše rezultate. Tega me ne bi naučila nobena šola. Prepričan sem, da me bodo še poklicali. Vsi so me dodali kot prijatelja na facebooku in mi sledijo.”
Dotlej bo še naprej na trgu in bo snemal svoje videe. “Razmišljam, da bi v stilu Hijen posnel dokumentarec o mladini v Istri in ga poslal v Milano. Ne zato, da ga objavijo, ampak da vidijo, kaj in kako delam,” sklene Škerjanc.
