Epilepsija - bolezen možganov

Praviloma potekajo napadi v več fazah. Tik pred napadom se pojavi pri živali običajno blagi nemir, ki se lahko kaže z izogibanjem bližine človeka ali nasprotno, iskanjem pozornosti. Živali lahko tudi cvilijo ali so nenavadno agresivne. Fazi priprave na napad sledi dejanski napad, ki praviloma traja do pet minut, lahko pa poteka v dveh različnih oblikah. Pri generalizirani obliki se pojavijo močni krči, veslanje z nogami in “šklepetanje” z zobmi, živali izgubijo zavest, uhaja jim urin in/ali blato, se slinijo in imajo razširjene zenice. Tako imenovani fokalni napad pa ima podobne znake, ki so omejeni na del telesa, živali pa so lahko pri zavesti. Po napadu pričakujemo nenormalno obnašanje živali, ki lahko traja le nekaj minut ali pa celo nekaj ur. Kadar si napadi sledijo drug za drugim v zelo kratkih presledkih ali se napad podaljša na več kot 5 minut, je potrebno poiskati nujno veterinarsko pomoč.

Ob sumu, da je naša žival doživela epileptični napad, še posebej, če se je ta ponovil, je prvi korak veterinarja presoja ali gre za resničen epileptični napad ali le temu podoben napad, ki je lahko posledica nekaterih organskih obolenj, pa tudi nekaterih zastrupitev. Koristen je tudi posnetek takega napada. Za diagnozo je potreben tudi nevrološki pregled ter preiskave krvi in urina. Postopek ugotavljanja možnega vzroka se nekoliko razlikuje tudi glede na starost živali. Živali med 6 mesecem in 6 leti starosti najpogosteje zbolijo za tako imenovano idiopatsko epilepsijo, ki je tudi najpogostejše nevrološko obolenje psov in mačk. Vzrok zanjo ni znan, največji pomen pa pripisujemo dednim dejavnikom. Bolezen potrdimo tako, da izključimo druga presnovna obolenja in spremembe v možganih. Za ugotavljanje sprememb v možganih potrebujemo napredne slikovne tehnike, kot sta računalniška tomografija (CT) ali magnetna resonanca (MR) ter pregled cerebrospinalne tekočine, za katerega je potrebna punkcija hrbteničnega kanala. Ker morajo živali pri teh preiskavah popolnoma mirovati, se slikanje in punkcija opravita v splošni anesteziji. Pri starejših živalih so pogostejši tudi drugi vzroki, kot so na primer možganski tumorji ali zasevki drugih tumorjev, pogostejše so tudi presnovne bolezni, zaradi katerih se pojavijo nevrološke motnje. Pri omenjenih obolenjih najpogosteje opazimo nevrološke motnje tudi v obdobjih med epileptičnimi napadi, za razliko od idiopatke epilepsije, pri kateri med napadi ne opazimo nikakršnih odstopanj. Tudi pri živalih mlajših od 6 mesecev so epileptični napadi in nevrološka odstopanja lahko posledica prirojenih napak in obolenj glave, kot je na primer vodenoglavost (hidrocefalus), nekaterih okužb in vnetij, ki prizadenejo možgane, lahko pa gre tudi za posledico motenj v pretoku krvi v jetrih (portosistemski obvod), pri katerem pride do “mešanja” arterijske in venske krvi. Nenazadnje so motnje v delovanju možganov tudi posledica poškodb glave. Redkeje živali zbolijo zaradi neustrezne prehrane, pri katerih pride do pomanjkanja snovi tiamina. Do tega privede enostransko dolgotrajno hranjenje s surovimi ribami, pa tudi kuhanim ali pustim mesom in mesom, konzerviranim z žveplovim dioksidom.

Kadar si napadi sledijo drug za drugim v zelo kratkih presledkih ali se napad podaljša na več kot 5 minut, je potrebno poiskati nujno veterinarsko pomoč.

Zdravljenje epilepsije mora biti prilagojeno vsakemu pacientu, učinkovitost in morebitne stranske učinke pa moramo redno spremljati in po potrebi zdravljenje spremeniti ali dopolniti. Praviloma pri uvedbi zdravljenja upoštevamo priporočene kriterije, kot so dva do trije napadi v šestih mesecih ali vsaj dva napada v treh mesecih, če se pojavi daljši epileptični napad ali si napadi sledijo v skupkih, Zdravimo tudi tiste živali, ki po napadu kažejo izrazito spremenjeno obnašanja ali pa to traja več kot 24 ur. Zdravljenje z enim ali kombinacijo več zdravil, ki sodijo v skupino antiepileptikov ne pomeni nujno, da bomo napade popolnoma preprečili. Včasih je uspeh že zmanjšanje števila ali intenzitete napadov. Ne le živali, tudi lastniki se morajo z boleznijo naučiti živeti, saj ta pogosto vpliva na vsakdanjik.

V primeru epileptičnega napada je potrebno ostati miren in zabeležiti čas ter trajanje napada, če je mogoče, pa ga tudi posneti. Poskrbimo, da se živali med napadom ne bi poškodovale in hkrati zavarujemo tudi sebe. Med napadom, še posebej kadar ne gre za izgubo zavesti, ostanimo blizu svojem ljubljencu, ne poskušajmo pa pretirano posegati, saj s tem lahko tvegamo nehoten ugriz, živali pa s tem ne bomo pomagali. Posamezni napadi ne zahtevajo takojšnjega obiska veterinarja. Obvezno pa veterinarsko pomoč poiščite takoj, ko napad traja dlje kot pet minut ali so napadi sledijo drug za drugim v kratkih časovnih presledkih.

Upoštevajte priporočila vašega veterinarja na rednih kontrolnih pregledih, ki bo vsaj živalim z idiopatsko epilepsijo omogočila kakovostno življenje s pričakovano življenjsko dobo.