“Dobro se počutim. Kaj pa mi manjka doma?”

V svojih prvih koprskih časih je Mitja Viler rad rekel: “Po porazih mi je težko hoditi mimo stadiona in navijačem pogledati v oči”. Takrat je bilo navijačev na koprskem stadionu in v bližnjih v lokalih še solidno število.

V Mariboru je bil drug svet. Ko je prišel na prve priprave poleti 2010 in sva se srečala v središču Maribora, sem ga vprašal, če ga navijači že poznajo. “Ma, niti ne,” je odvrnil. V tistem trenutku sva šla mimo polne terase in precej se jih je oziralo za njim, rekoč: “Kaj to je toti Viler, novi pubec iz Kopra?” Kaj hitro je bilo jasno, da sprehod za Rulota, kot je vzdevek podedoval po očetu Marinotu, članu zlate koprske nogometne ekipe iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, po mestu kmalu ne bo več tako preprost, kot je bil v Kopru.

Simbolni pomen odhoda in vrnitve

Ko je Mitja Viler konec maja 2010 po edinem koprskem državnem naslovu odhajal v Maribor, ki se je nogometno znova postavljal na noge pod taktirko športnega direktorja Zlatka Zahovića, smo v Primorskih novicah zapisali: “Odhod Vilerja je tudi velikega simbolnega pomena, saj gre za nogometaša, ki je vse življenje igral v rumeno-modrem dresu. Z njim v srcu se je praktično že rodil, saj je bil njegov oče Marino član koprskega moštva ob prvi osvojitvi naslova slovenskega prvaka leta 1984.” V Mariboru je osvojil trinajst različnih lovorik (šestkrat kot prvak ter po trikrat pokalni in superpokalni prvak), dvakrat nastopil v ligi prvakov in trikrat v evropski ligi. Koprčana je v klubsko zgodovino najbolj zapisala tekma proti izraelski Beer Shevi avgusta 2017. Z njegovim zadetkom v 15. minuti tekme si je Maribor zagotovil tretji nastop v elitni ligi prvakov.