Začetki povojne zdravstvene organizacije

Z vidika takratne oblasti je novi sistem poslovanja ustrezal vprašanju nadzora zdravniških praks in postopnega kadrovskega prestrukturiranja zasebnega zdravstvenega sektorja. Pravilnik o ustanovitvi PZSZ je namreč določal, da zdravniško službo do nadaljnjega v Kopru, Izoli in Piranu opravljajo pred vojno in med njo delujoči zdravniki, v preostalih krajih pa okrajni zdravniki, ki so jih imenovali ljudski odbori. Zavod je tako prevzel pod svoje okrilje zdravnike, ki so delovali deloma že pri prejšnjih italijanskih bolniških blagajnah, deloma pa nastopili službo šele po osvoboditvi.

Piranski bolniški oddelki, SI_PAK/0344, te. 11, ae. 11

Prvi so bili v glavnem ambulantni zdravniki, drugi pa okrajni in krajevni, ki jih je imenoval PPNOO v Ajdovščini. Ambulantni zdravniki so bili nosilci zasebnih praks, ki so pristali na to, da delajo tudi za potrebe PZSZ. V predvojnem obdobju je na področju od Kopra do Novigrada delovalo 16 zasebnih zdravnikov. Ambulante so bile v Kopru, Izoli, Piranu, Šmarjah, Dekanih, Marezigah, Bujah, Umagu, Grožnjanu, Novigradu in Brtonigli.

PZSZ je z vsemi bolnišnicami v coni B Julijske krajine sklenil dogovore za oskrbovanje svojih zavarovancev. V Kopru in Piranu sta še pred osvoboditvijo delovali dve manjši bolnišnici z nekaj manj kot 40 posteljami. V Izoli je delovala bolnišnica s 50 posteljami, v kateri so pripravljali odprtje kirurškega oddelka. Pod upravo PZSZ Koper pa sta prešla bolnišnica za kostno tuberkulozo v Valdoltiri in sanatorij za pljučni tuberkulozo Ankaran, ki zaradi slabega stanja stavb takrat še ni mogel poslovati.

Kirurški oddelek izolske bolnišnice, SI_PAK/0344, te. 11, ae. 1

Zdravstveno stanje prebivalstva in prvi sistemski ukrepi

Zdravstveno stanje v koprskem okraju se je pojmovalo kot zadovoljivo, s 5,16% obolelih na tisoč prebivalcev med letoma 1946 in 1947. Med prebivalstvom so bila razširjena predvsem obolenja tuberkuloze, oslovskega kašlja in ošpic. Pojavljali so se tudi primeri tifusa, meningitisa in stekline. Med šolskimi otroci je bilo mnogo oslabelih in podhranjenih, zaradi česar so bile razdeljene večje količine konzerviranega mleka, ribjega olja, vigantola in kakava. Zdravnikom, babicam ter nekaterim ustanovam so od aprila 1946 začeli redno deliti milo.

Reorganizacija socialnega zavarovanja in zdravstvenega sistema je bila izvedena po ratifikaciji mirovne pogodbe z Italijo 15. septembra 1947. PZSZ v Kopru je takrat prevzel funkcije Okrožnega zavoda za socialno zavarovanje (OZSZ) cone B STO s sedežem v Kopru, in sicer v okviru prejšnjih okrajev Koper in Buje. V istem obdobju je IOLO izdal nov odlok o obveznem socialnem zavarovanju, ki je določal koprski Zavod za socialno zavarovanje za izvajalca vseh panog socialnega zavarovanja na področju Istrskega okrožja.

Za potrebe svojih zavarovancev so poslovale ambulante socialnega zavarovanja v Kopru, Izoli, Piranu, Portorožu in Sečovljah. Ambulante mešanega tipa z ordinacijami enkrat ali dvakrat tedensko so poslovale tudi v Dekanih, Marezigah, Šmarjah in Ospu. Zasebnih ordinacij je bilo pet: dve v Kopru, ena v Izoli ter dve v Piranu.

Protituberkulozni boj in izboljšanje zdravstvenih razmer

V sklopu IOLO je bil ustanovljen oddelek za zdravstvo in socialno skrbstvo, ki ga je vodil dr. Robert Hlavaty. Z odredbo o upravi bolnišnic na področju IOLO so bili decembra 1948 postavljeni pod upravo oddelka za zdravstvo in socialno skrbstvo IOLO vse bolnišnice, domovi onemoglih in protituberkulozni dispanzerji na področju Istrskega okrožja.

Že pred tem je bila s posebno odredbo ustanovljena uprava sveta bolnišnic IOLO, ki je upravljala bolnišnice na področju Istrskega okrožja. Julija 1950 je bila zdravstvena služba zavarovancev delno prenesena od uprave Zavoda za socialno zavarovanje (ZSZ) na okrajne svete za zdravstvo in socialno skrbstvo, ki so bili ustanovljeni pri IOLO. S tem ukrepom je zdravstveni kader prehajal v pristojnost okrajnega ljudskega odbora. Zavod za socialno zavarovanje pa je tedaj prevzel vlogo plačnika bolniških dajatev. Sledeč spremembam jugoslovanskega zakona iz leta 1950, je IOLO julija 1951 izdal nov odlok o socialnem zavarovanju delavcev in uslužbencev ter njihovih družin.

Zdravstveno stanje prebivalstva je bilo v tem obdobju ocenjeno kot zadovoljivo, čeprav je gibanje obolenj leta 1951 povzpelo na 6,32 odstotkov (na tisoč prebivalcev), to je na najvišjo stopnjo v celotnem povojnem obdobju, vendar se je leta 1953 že prepolovilo na 3,90 odstotkov. Najbolj razširjene so bile pljučne bolezni, katerih glavni povzročitelji so bili splošna telesna neodpornost prebivalstva, hitre meteorološke spremembe in alkoholizem. S sprejetjem odredbe o obvezni prijavi tuberkuloze in odredbe o brezplačnem zdravljenju tuberkuloze se je začelo tudi sistematično zdravljenje tuberkuloznih obolenj v okrožju. Na njuni podlagi je bila organizirana mreža protituberkuloznih dispanzerjev v Istrskem okrožju. Protituberkulozna dispanzerja sta bila organizirana v Kopru in Piranu, vso evidenco in kontrolo tuberkuloze pa je vodil sanatorij v Ankaranu, kjer je deloval centralni protituberkulozni dispanzer.

Od leta 1945 do leta 1951 je bilo opravljenih skupno 22.141 rentgenskih pregledov in 6.161 pnevmotoraksov. Leta 1952 je bila ustanovljena okrajna organizacija Rdečega križa jugoslovanske cone STO, ki je imela nalogo izboljšati stanje ljudskega zdravja in sodelovati v boju proti epidemičnim boleznim. Izboljšanje prehrane prebivalstva, splošne preskrbe, zlasti s pitno vodo (leta 1949 je bila nabavljena nova klorizacijska naprava za rižanski vodovod), izboljšanje in predelava kanalizacijske mreže v obalnih mestih, zdravstvena prosvetna propaganda (delo raznih zdravstvenih ekip, teden zdravstva, teden Rdečega križa, teden matere in otroka itd.) ter izdatne investicije v zdravstveno infrastrukturo so pripomogli k izboljšanju zdravstvenega stanja prebivalstva ter kakovosti zdravstvenih storitev.

Zaključna integracija v jugoslovanski zdravstveni sistem

Po ukinitvi in prenehanju delovanja IOLO sta junija 1952 civilno upravo v coni B STO pod nadzorstvom VUJA začela izvajati OLO Koper in OLO Buje. V septembru 1952 je VUJA na področju jugoslovanske cone STO razširila uredbo vlade FLRJ o ustanovitvi zavodov za socialno zavarovanje in začasnem gospodarjenju s sredstvi socialnega zavarovanja. Z razširitvijo jugoslovanskih predpisov s področja socialnega zavarovanja (zakon iz leta 1950) na to ozemlje so se materialnopravni predpisi cone B STO v glavnem izenačili z jugoslovanskimi. Istočasno se je v jugoslovanski coni STO razširjala veljavnost poglavitnih jugoslovanskih zakonov na področju zdravstva, kot sta bila npr. Splošni zakon o preprečevanju nalezljivih bolezni in Splošno navodilo Vlade FLRJ o organizaciji zaščite za “podvig ljudskega zdravja”. Uveljavitvi jugoslovanske zakonodaje na področju zdravstva in socialnega zavarovanja je po parafiranju Londonskega memoranduma dne 5. oktobra 1954 sledila tudi sistemska integracija z jugoslovanskimi oblikami zdravstvene organizacije in sistema zdravstvenega zavarovanja.