Risanje, univerzalni jezik ustvarjalnosti in sporazumevanja
Ob 150. obletnici pričetka delovanja trioddelčnega slovenskega, italijanskega in hrvaškega Cesarsko-kraljevega moškega učiteljišča v Kopru smo v Pokrajinskem arhivu Koper pripravili razstavo z naslovom Risanje, univerzalni jezik ustvarjalnosti in sporazumevanja, učni predmet risanje na Cesarsko kraljevem moškem učiteljišču Koper, avtoric dr. Mirjane Kontestabile Rovis in dr. Deborah Rogoznica. Otvoritev razstave je bila včeraj, 9. septembra, v Mali loži pod Pretorsko palačo.
Pouk risanja v habsburški monarhiji so v 19. stoletju zaznamovali popolna preobrazba družbe, razvoj naravoslovnih znanosti in nastajanje koncepta nacionalne moderne države. Pouk prostoročnega risanja se je zelo razlikoval od likovnega pouka, kot ga poznamo danes, saj ni bil namenjen izražanju otrokove osebnosti in ustvarjalnosti. Namenjen je bil urjenju in pridobivanju veščin. Obsegal je abstraktno risanje kotov, likov in geometrijskih teles ter risanje preprostih ornamentov, tlorisov in zemljevidov. Risanje je bilo tudi zelo povezano s predmetom Matematika in geometrijsko risanje.
Po prehodu Istre pod avstrijsko oblast leta 1814 je v Istri stopila v veljavo avstrijska šolska zakonodaja, ki so jo izoblikovale terezijansko-jožefinske reforme in za katero je značilno, da so postali šoloobvezni vsi otroci. Leta 1817 je bila v Kopru, ki je postalo glavno mesto okrožja, ustanovljena glavna šola (K. K. Kreis-Hauptschule zu Capodistria / i. r. Capo Scuola a Capo d'Istria). Od leta 1819 je šola delovala v prostorih nekdanjega samostana sv. Frančiška, v njenem sklopu naj bi s tem letom izvajali tečaj za učitelje, poimenovan Preparanden. Usposabljanju sta sledila enoletna praksa in opravljanje učiteljskega izpita. Še posebej pa je za Koper pomembno izobraževanje za obrtne poklice, ki je na glavni šoli potekalo v nedeljski risarski šoli, namenjeni odrasli mladini. Vodil jo je učitelj risanja Valentino de Franceschi, kasneje pa sta risanje poučevala Adolf Stosich in Giuseppe Köppel. Z nekaj prekinitvami je risarska šola delovala vse do leta 1852.
Risanju so dali posebno veljavo
Na učiteljskih šolah, ki so nastajale po letu 1870, so risanju dajali posebno veljavo, saj so tu bodoči učitelji ob spoznavanju metodike risanja pridobivali kompetence za poučevanja risanja na ljudskih šolah. Cilji pouka so bili: urjenje očesa in roke, sposobnost risanja predmetov na tabli in na papirju s senčenjem in obarvanjem ter sposobnost kompozicije dekoracijskih oblik. Pri prostoročnem risanju je načrt predvideval oblikovanje enostavnih in sestavljenih geometrijskih oblik, risanje v perspektivi po predlogi raznovrstnih modelov, risanje po naravi ter senčenje s kredo in tušem.
V Kopru je bilo 10. julija 1875 ustanovljeno moško učiteljišče s slovenskim, italijanskim in hrvaškim oddelkom (Combinierte Lehrerbildungsanstalt mit einer slovenischen, italienischen und einer kroatischen Abtheilung in Capodstria). Od leta 1872 do 1875 je tu delovalo le italijansko učiteljišče. Ker je bil obisk na učiteljiščih Avstrijskega Primorja nizek, se je ministrstvu zdelo vzdrževanje treh učiteljišč v Gorici, Trstu in Kopru drago, zato so učiteljišča združili. Leta 1876 so mu namenili obnovljene prostore samostana sv. Frančiška. Uradni jezik je bila nemščina, večina pouka pa je potekala v maternem jeziku.
Leta 1873 so sprejeli nov učni načrt prostoročnega risanja za moška in ženska učiteljišča (Lehrplan für das Freihandzeichen an den Bildungsanstalten für Lehrerer und Lehrerinnen). Kot splošna cilja učnega načrta sta bila navedena spretnost prostega zaznavanja in predstavljanja ravnih in tridimenzionalnih elementarnih oblik ter njihova kombinacija, s posebnim poudarkom na pridobivanju čim večje sposobnosti risanja teh predmetov v pravilnih linijah na tabli. Iz didaktičnega vidika je izpostavljal poznavanje metodične obravnave učne snovi in sistematičnih nivojev risanja za osnovne šole. Znaten del pouka je bil namenjen metodiki poučevanju risanja na osnovnih šolah.
Risanje je bilo nadvse pomemben predmet
Pouk risanja na koprskem učiteljišču je potekal v nemškem jeziku. Šele s šolskim letom 1906/1907, ko je poučevanje prevzel slovenski slikar Saša Šantel, so slikanje poučevali v slovenščini, hrvaščini in italijanščini. Z risanjem je bil povezan tudi pouk matematike in geometrijskega risanja. Pomemben del pouka matematike je bil praktični izdelek; vsak mesec so izdelali elaborat iz aritmetike ali geometrije ter tako aplikativno uporabili pridobljena matematična in risarska znanja. Za pouk matematike in geometrijskega risanja so na koprskem učiteljišču uporabljali učbenik Franca Močnika Geometrija za višje gimnazije (Lehrbuch der Geometrie für die Ober-Gymnasien). Pri pouku prostoročnega risanja je bila predvidena sočasna obravnava geometrije in risanja geometrijskih oblik.
Na učiteljiščih je bilo risanje nadvse pomemben predmet, saj je bodoče učitelje usposabljalo za poučevanje risanja v osnovnih šolah. Učitelji prostoročnega risanja, ki so poučevali na koprskem učiteljišču s slovenskim, italijanskim in hrvaškim oddelkom (1875-1906-1909), so bili: Bartolomeo Gianelli, Ferdinando Perko, Odilo Schaffenhauer, Aleksander (Saša) Šantel, Giovanni Leban in Mario Ranieri Cossar.
Na razstavi je predstavljen najpomembnejši koprski slikar 19. stoletja Bartolomeo Gianelli, ki je ob likovnem ustvarjanju velik del svoje poklicne poti namenil poučevanju mladine. Izpostavili smo slovenskega slikarja Saša Šantla, letos obeležujemo 80-letnico njegove smrti, in Josipa Belušića, znanega izumitelja, ki je na učiteljišču dolga leta poučeval geometrijsko risanje.
Bartolomeo Gianelli je zasnoval katedro risanja
Prvi učitelj risanja na koprskem moškem učiteljišču je bil Bartolomeo Gianelli (1824-1894). Po zaključenem šolanju na beneški Akademiji lepih umetnosti se je ob samostojnem likovnem ustvarjanju leta 1868 najprej zaposlil na koprski višji gimnaziji (I. R. Ginnasio superiore di Capodistria), kjer je do leta 1883 poučeval prostoročno risanje. Od šolskega leta 1872/1873 je s poučevanjem pričel tudi na koprskem učiteljišču, kjer je dejansko zasnoval katedro risanja. Pripravil je prve učne programe, naročil potrebno risarsko opremo in didaktične pripomočke. Tudi sam je izdeloval risarske predloge dekorativnih predmetov, geometrijskih oblik in študije anatomije, ki so služili za likovno urjenje študentov. Na učiteljišču je bil zaposlen vse do februarja 1888.
Saša (Aleksander) Šantel (1883-1945) je po zaključku šolanja v rojstni Gorici študiral na Dunaju, kjer je obiskoval Šolo za umetno obrt pri Avstrijskem muzeju za umetnost in industrijo na oddelku za učiteljske kandidate. Vzporedno je na dunajski univerzi študiral umetnostno zgodovino, estetiko in muzikologijo. Po opravljenem državnem izpitu je leta 1906 dobil zaposlitev kot profesor suplent na moškem učiteljišču Koper. Šantel je v slovenskem, hrvaškem in italijanskem oddelku poučeval prostoročno risanje, nemščino, geografijo in zgodovino. Poleg poučevanja na učiteljišču je Šantel poučeval risanje kot izbirni predmet na višji gimnaziji v Kopru. Aktivno je sodeloval v Čitalnici Koper, katere člani so bili slovenski in hrvaški profesorji koprskega učiteljišča. Leta 1907 je sodeloval na prvi slovenski umetniški razstavi, ki so jo odprli 19. oktobra 1907 v Trstu. Med devetnajstimi slovenskimi slikarji je razstavljal skupaj z Groharjem, Jakopičem, svojo sestro Henriko in ostalimi. Razstavil je tudi 19 ilustracij povesti Veli Jože, ki jo je Šantlov sodelavec Vladimir Nazor napisal med službovanjem na koprskem učiteljišču.
Izumitelj Josip Belušić (1847-1905) je bil rojen v vasi Županići blizu Svetega Martina pri Labinu. Po končani koprski gimnaziji je študij nadaljeval na Dunaju. Po končanem študiju se je zaposlil na pomorski šoli v Hercegnovem (Črna gora), kjer je poučeval na oddelku za navtiko. Ker so oddelek navtike zaprli, se je 23. oktobra 1875 zaposlil kot profesor na moškem učiteljišču v Kopru. V hrvaškem in italijanskem oddelku je poučeval matematiko in geometrijsko risanje, prirodopis ter prirodoslovje. Od same ustanovitve Čitalnice v Kopru konec leta 1878 je sodeloval pri njenem delovanju.
Belušić se je posvečal raziskovanju in izumil velocimeter ter ga javnosti in novinarjem predstavil leta 1887. Z velocimetrom je meril prevožene kilometre, število oseb v kočiji ter čas vstopa in izstopa posameznega potnika. Velocimeter je predstavil na svetovni izložbi v Parizu leta 1889, znani po postavitvi Eifflovega stolpa. Za svoj izum je bil nagrajen z diplomo Francoske akademije izumiteljev. Velocimeter je izpopolnil in leta 1891 so prvih sto Belušičevih velocimetrov vgradili v pariške fijakarje.
