Moderna arhitektura kot zrcalo korenitih družbenih sprememb

Razstava osvetljuje tisto plast vsakodnevnega okolja mesta Kopra, ki je za mnoge verjetno samoumevna, in zato pravzaprav nevidna - kljub svoji impozantnosti in množičnosti. Jedrni del razstave je posvečen arhitekturi in urbanizmu Kopra po drugi svetovni vojni in vse do zgodnjih 1970-ih, saj gre za obdobje, ko se je grajeno okolje najbolj hitro in intenzivno spremenilo zaradi prelomnih zgodovinskih dogodkov.

Moderna arhitektura je pojem, s katerim lahko označimo več različnih arhitekturnih izrazov, ki so zaznamovali večino 20. stoletja. Skupni imenovalec je iskanje novih, tudi radikalno novih odgovorov na vprašanja, ki jih je postavila modernizacija družbe, torej industrializacija in nova družbena razmerja. Temeljno se je spremenilo razmerje med urbanim in podeželskim prebivalstvom, kar je sprožilo velike spremembe v demografiji in vzpon delavskega razreda. Nova družbena razmerja so se odslikavala v novih načinih življenja in torej v vzorcih poselitve in krajini. Osrednja ideja moderne arhitekture je temeljila v iskanju racionalnih in funkcionalnih rešitev v teh novih danostih, sočasno pa so nekatere smeri zavestno iskale dialog z regionalnimi danostmi prostora. Večina teh vprašanj, še posebno tista z družbeno angažiranim poudarkom, je dobila zagon po do tedaj nezamisljivem razdejanju 1. svetovne vojne, še bolj pa po kataklizmi 2. svetovne vojne. Duh časa je arhitekte navdal z vero, da lahko z arhitekturo spremenijo svet. Ti razmisleki so zaznamovali tudi Koper.

Mesto je svojo zgodovinsko, otoško podobo izgubil v desetletjih po prvi svetovni vojni, v času Kraljevine Italije, ko so nove italijanske oblasti izvedle osuševanje opuščenih solin. Sočasno so načrtovale tudi velikopotezne posege v historično mesto jedro, še danes berljiva sled je objekt leta 1939-1940 načrtovane, a nedokončane nove šole, ki je bila po vojni predelana. Dejansko je šele čas po 2. svetovni vojni v severno Istro, posebej pa v Koper, prinesel celovite rešitve v duhu moderne arhitekture.

Konec druge svetovne vojne je za Istro namreč pomenil povsem samosvoje obdobje pričakovanja razrešitve vprašanja o meji med Italijo in Jugoslavijo, v času cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. Po razrešitvi vprašanja meje je nastopilo obdobje velikih sprememb in razvoja: veliki ekonomski razvoj z izgradnjo tovarne motornih koles TOMOS in ustanovitev edinega slovenskega pristanišča, Luke Koper kot temelje nove socialistične ureditve. Medtem je na severu Slovenije že nastajal socialistični čudež Titovo Velenje, višje ob slovensko-italijanski meji pa Nova Gorica, ki je “žarela preko meje”, je nastajalo tudi tretje ključno “novo” mesto - socialistični, pristaniški Koper. A sočasno se je temeljno spremenila tudi demografska slika urbanega dela Istre, saj se je velika večina predvojnih prebivalcev iz mesta odselila in tudi morala odseliti, množično pa so se priseljevali novi prebivalci iz bližnjih krajev (notranje Istre ter Trsta in okolice), bližnjih primorskih krajev in ostalih delov Slovenije, ob vse večjem razvoju pa tudi vse številnejši prebivalci iz drugih jugoslovanskih republik. Nastajala je “slovenska obala”. Novo obdobje je temeljno začrtala tudi nova arhitektura - predvsem “progresivna in mediteranska arhitektura”, ki jo je od konca 1950. let snoval arhitekt Edo Mihevc in ki še danes daje najbolj viden pečat mestu in primestnim delom. A pred njegovim nastopom je prihodnost mesta in regije načrtovalo več arhitektov. Prav druge poglede in drugačne rešitve posebej izpostavlja aktualna razstava. Prvo povojne obdobje prepoznamo med letoma 1947 in 1954, v času cone B, ko je leta 1950 za Gospodarsko razstavo cone B STO nastal Idejni načrt za celotno območje cone B pod vodstvom vodilnega modernističnega arhitekta Edvarda Ravnikarja, sicer prvega snovalca načrta za Novo Gorico. Osrednja vizija razvoja cone B je tedaj izpostavila Izolo kot industrijsko središče, Koper je ohranjal sekundarno vlogo, posegi so bili minimalni, a ključni. Na mestu porušene avstrijske kaznilnice je bila simbolno zgrajena nova osnovna šola, namenjena učencem tako slovenskega kot italijanskega jezika (kasneje OŠ Janka Premrla Vojka). Na zahodnem nabrežju je nedokončana monumentalna šola iz časa fašizma bila predelana v hotel Triglav, ki je postal glavno srečevališče v mestu. Po priključitvi cone B Jugoslaviji je sledilo drugo, kratko, toda ključno obdobje med letoma 1954 in 1957, ko so sočasno nastajali različni načrti in vizije razvoja za vsa tri slovenska obmorska mesta ter so potekale razprave, ob katero mesto umestiti novo pristanišče. V teh letih je nastal prvi veliki urbanistični načrt za Koper in njegove nove soseske, ki jih je zasnoval arhitekt iz ljubljanskega Projektivnega ateljeja, Nikolaj Bežek. Sodobno sosesko “Novi Koper” je predvidel na pobočjih Semedele, novo administrativno središče mesta pa ob izteku zgodovinske vpadnice, ki je povezovala pokopališče z vrati Mude. Območje nekdanjih solin bi bilo bogato zazelenjeno in rezervirano za stanovanjsko gradnjo v dolgoročni prihodnosti. Bežek si je zamislil arhitekturo “novega Kopra”, kot funkcionalno, geometrično čisto arhitekturo manjše in verižne stanovanjske gradnje. Zgodovinsko mestno jedro pa bi bilo predmet posegov zgolj v skladu s tedanjimi spomeniškovarstvenimi smernicami. Tretje obdobje zajema okvirno desetletje med ustanovitvijo koprskega pristanišča leta 1957 in dokončanjem železniške proge do Kopra leta 1967. V arhitekturi in urbanizmu je to obdobje zaznamoval arhitekt in urbanist Edo Mihevc, ki je bil osrednja osebnost okrajnega (torej pokrajinskega) sveta za urbanizem ter v tej vlogi usmerjal predvsem načrtovanje velikih posegov v mestnem jedru Kopra in širši urbani okolici. Načrti so bili pripravljeni v tedaj edinem načrtovalskem biroju na “slovenski obali”, Invest biro. Že leta 1959 je pripravil veliki regionalni plan za slovensko obalo, ki je bil predstavljen in pohvaljen v najvplivnejši mednarodni arhitekturni reviji Casabella-continuità. V regionalnem planu je vsako izmed treh mest dobilo svojo vlogo, vse pa so povezovala enaka oblikovna načela: ohranjanje obstoječega zelenja in umeščanje novega mediteranskega rastlinja ter “progresivna in mediteranska arhitektura”, ki skupaj ohranjata vizualno kontinuiteto krajine. Posebej za “slovensko obalo” zasnovana arhitektura, je vzore črpala iz anonimne, “tradicionalne” arhitekture Istre, predvsem podeželja, ki “ne pozna političnih in etničnih razlik”, kot je zapisal Edo Mihevc. Najbolj značilne primere srečamo prav v Semedeli, kjer je Mihevc nasledil in predelal Bežkova izhodišča. Ob intenzivni skrbi za elemente kontinuitete pa je Mihevc prav v Kopru izvedel tudi nekatere najbolj drastične posege v historično urbano tkivo mesta: načrtoval je veliko “asanacijo” mesta, po kateri bi ohranil zgolj najbolj vidne zgodovinske stavbe in štiri glavne ulice, ostalo pa bi bilo pozidano z novogradnjami. Poseben element je predstavljal načrt “novodobnega obzidja”, ki bi bilo sestavljeno iz niza stolpnic in nižjih blokov. Načrt je bil le delno uresničen - najbolj znamenit je nedvomno Tomosov nebotičnik na Belvederju. Opuščen pa je bil tudi vsled glasne strokovne in javne kritike. Kljub kontroverzni vlogi v krajinski sliki mesta, pa je prav nebotičnik bil ena najbolj modernih stavb v mestu, ne le zaradi dvigala in sodobne opreme, temveč tudi zaradi načina delovanja: stavba, ki je bila namenjena samskim delavcem in mladim družinam delavcev v Tomosu, je imela svojega hišnika in snažilko, ki je skrbela ne le za skupne prostore, temveč tudi za stanovanja. Četrto obdobje prepoznavamo v prehodu iz šestdesetih let v sedemdeseta, ko so bili prvotni načrti in programi postopoma opuščeni ter so nastajali novi, pri katerih je bila večja pozornost namenjena ohranjanju zgodovinske dediščine starega jedra. Pri tem je osrednjo vlogo odigral umetnostni zgodovinar Stane Bernik, v sodelovanju s kolegi iz takrat novoustanovljenega Zavoda za spomeniško varstvo v Piranu. Nove mestne soseske so, posebno ob vse hitrejšem razvoju Luke Koper in vrhuncu razvoja TOMOS-a, nastajale na južnih obronkih mesta, predvsem v zgornji Semedeli, Prisojah, Markovcu (tedaj imenovanem še Žusterna). V svoji estetiki so nove soseske še vedno sledile kanonu, ki ga je postavil Edo Mihevc, predvsem skozi Urbanistični program za slovensko obalo 1966.

Danes raznolika arhitektura povojnih desetletjih predstavlja vsaj pomnik, če ne kar spomenik. Zaradi samosvojega političnega razvoja povojne Istre, zlasti zaradi obstoja cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, sta povojna arhitektura in urbanizem danes edinstven pojav znotraj slovenske arhitekture. Moderna arhitekture iz časa po 2. svetovni vojni tako danes zaznamuje urbano krajino treh slovensko istrskih mest obenem pa predstavlja dom številnim, ki so po vojni v istrskih mestih ostali in še številnejšim, ki so se vanje preselili.

Z razstavo v Pokrajinskem muzeju vabimo k razmisleku prav o tem: kakšen je dediščinski pomen te plasti koprskega grajenega okolja - katera pozitivna sporočila in vzore prinaša in jo zato želimo ohraniti, a tudi katerih zgodovinskih napak nočemo ponoviti. Z bogatim spremljevalnim programom odpira prostor za čim bolj večglasno in konstruktivno razpravo.